Prijava
Thomas Renar, Aki Cavarra in Ivan Grgič (FOTODAMJ@N)
Dark Theme
Če drži, da je skupnost Slovencev v Italiji zatohla in nedovzetna za novosti, potem so 22-letni Aki Cavarra iz Mačkolj, 24-letni Ivan Grgič iz Bazovice in 26-letni Thomas Renar od Banov svež sunek (v)etra. Na spletni platformi Spotify so ustvarili podkast Radio Skalp in skoraj vsak mesec v kleti v Mačkoljah ustvarijo zabavno oddajo.
V eni od oddaj ste analizirali vsako zamejsko vas oz. predmestje in pri nekaterih naredili primerjavo s kraji v ZDA. Frankovec bi bil Detroit, Gročana naša Alaska, Praprot mešanica Kalifornije in Alabame, Katinara s svojima stolpnicama pa New York. No, kaj so Opčine, ki ste jih predlagali, ko smo se dogovorili za ta intervju?
Grgič: Morda El Paso v Teksasu, ker je mesto ob meji.
Cavarra: Morda tudi Boston zaradi pubov.
Zamisel, da boste zamejske vasi primerjali s kraji v ZDA, moramo razumeti kot »fascinacijo« s tistim svetom?
Cavarra: Zaradi filmov.
Grgič: Meni se zdi, da je Amerika amplifikacija vsega. Recimo: tukaj pri nas kradejo po hišah, v Ameriki tudi, a zraven tudi streljajo.
V podkastu ste omenili, da vam je všeč David Letterman.
Cavarra: Ja, vsem. Naš profil na Instagramu sledi samo štirim osebam: meni, Ivanu, Thomasu in Davidu Lettermanu.
Vam pa verjetno ne sledi malo ljudi, če so vas opazili tudi na Radiu Trst A in vam ponudili rubriko ...
Cavarra: Kako se reče? Lastna hvala, cena mala? Vsekakor je treba biti pošteni in povedati, da ja, nekaj odmeva v zamejstvu imamo, poslušajo nas pretežno mladi, tudi mlajši od nas.
Glede na vaša mlada leta preseneča, da uporabljate izraz zamejstvo.
Grgič: Po mojem ni res, da se beseda zamejstvo uporablja zmeraj manj. Obratno. Mladi se zmeraj težje identificirajo z, recimo, Slovenci, zato je ta beseda zamejstvo tista prava. Pomeni zase svet, kjer nismo ne Italijani ne Slovenci, čeprav slonimo bolj na Sloveniji.
Je to razširjen občutek med pripadniki mlade generacije?
Renar: Mislim, da je generacija moje mame in očeta precej bolj čutila pripadnost domači vasi. Danes tega ni več. Kdor je iz Križa, se brez težav pridruži pustarjem v Šempolaju. To se je verjetno spremenilo: ne čutiš, da si iz ene vasi, ampak čutiš malo širšo pripadnost.
Cavarra: Ja, res. Bi še dodal, da se ta zamejska identiteta ne pojavi takoj, ampak pri kakšnih 20 letih, potem ko si končal šolo.
Grgič: Ko dobiš vozniško dovoljenje in se lahko premikaš sam.
Cavarra: Takrat greš lahko volit in se začneš zanimati za dogajanje v Italiji, v Sloveniji ... Takrat se zavedeš, da spadaš nekam vmes.
Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.
