Prijava
Strm vzpon po snegu med taboroma 2 in 3 leta 1986 (Osebni arhiv)(
)
Dark Theme
Na današnji dan pred 40 leti, 4. avgusta 1986, ob 16.02 po krajevnem času se je takratni novinar Primorskega dnevnika Dušan Jelinčič povzpel na 8047 metrov visoki Broad Peak v Karakorumu. Bil je prvi prebivalec Furlanije - Julijske krajine na vrhu osemtisočaka, a to so – tako je povedal v pogovoru - proslavljali le zamejski Slovenci ...
Potem ko je v soboto privolil v intervju ob obletnici podviga, mu je bil novinar pripravil 16 vprašanj. V nedeljo so se – po 22 sekundah telefonskega pogovora – razblinile v nič. Uničil jih je uvodni Jelinčičev stavek: »Tebi bi rad povedal stvari, ki jih nisem še nikoli prej povedal.« Adijo vprašanja, besedo ima jubilant Dušan Jelinčič.
Dobro, kar začnite.
Verjetno veš, kako je do te odprave prišlo. Ko sva poletje prej z Igorjem Škamperletom plezala v Dolini Glinščice, me je vprašal: »Bi se ti udeležil nacionalne jugoslovanske odprave v Karakorum?«
Karakorum 86?
Da, tiste. Odgovoril sem mu, da sem povprečen alpinist. Pozneje sta mi Rado Fabjan in Matevž Lenarčič pojasnila, da so vzponi na Himalajo kot maraton, potrebna je velika pljučna kapaciteta, pridobljena na specifičnih pripravah, kar me je prepričalo. Tako sem se udeležil odprave kot član primorske naveze.
Kako ste se pripravili?
Skupno sem pretekel 3200 kilometrov navkreber. Tedensko sem tekel na Nanos, gor in dol, podobno na Kokoš in na Globojner, dokler se nisem čutil pripravljenega.
Vse to med delom na Primorskem dnevniku?
Da. Delal sem v športni redakciji, med drugim sem si zamislil, uvedel in vodil rubriko Planinski svet. Ob delu in pripravah sem se obenem pripravljal na novinarski izpit. Takratni so bili zelo zahtevni. Prvič sem padel, drugič – ko so »vrgli« kar 86 odstotkov kandidatov – sem ga opravil. Bilo je junija 1986, kak teden pred odhodom odprave. To, o čemer želim spregovoriti, se je zgodilo prej, potem ko sem se čutil pripravljenega in sem sklenil sodelovati v odpravi.
Kaj se je zgodilo?
Najprej naj povem, da sem bil v globokem precepu, ali naj to sploh povem, ali ne. Iz etičnih razlogov, saj nekaterih oseb ni več med nami. Ampak, ker so me nekatera stališča in izrečena mnenja takrat močno prizadela, mislim, da imam po 40 letih nekakšno moralno dolžnost do samega sebe, da o njih javno spregovorim.
Celoten intervju preberite v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.
