Zgodovinska etiketa se vrača na steklenice prosekarja

»Sladko vince piti, to me veseli, dobre volje biti svoje žive dni! To je recept, ki ga priporoča ponarodela pesmica Antona Martina Slomška. Jaz se sicer z njim strinjam, vendar vas moram kot zdravnik opozoriti na zmernost pri pitju,« je Sergij Goriup šaljivo nagovoril člane in članice Kmečke zveze in visoke goste, udeležence jubilejnega občnega zbora ob 70-letnici ustanovitve stanovske organizacije slovenskih kmetov v Italiji, na katerem je društvu Prosekar poklonil zgodovinsko etiketo istoimenskega vina.

Nalepko si je zamislil njegov oče Alojz Gorjup takoj po prvi svetovni vojni, ko se je vrnil s fronte. »Takrat je Trst postal italijanski, na začetku še ne fašističen, saj se je lahko še vedno govorilo slovensko, ne da bi te zaradi tega kdo zmerjal po cesti ali še kaj hujšega,« je povedal 91-letni Sergij Goriup, sicer zdravnik, ki je dolgo delal za Svetovno zdravstveno organizacijo in je vrsto let preživel na Bližnjem vzhodu in v raznih afriških državah. Po vojni si je njegov oče takoj zavihal rokave in začel obnavljati vinograde na terasah oz. paštnih nad Miramarom, ki so bili v vojni poškodovani, pogozdovati kamnite predele, uredil je napeljavo za strojno molžo, posodobil stroj za mletje grozdja in še kaj. V Goriupovih vinogradih so poleg tradicionalnih vrst, kakršni sta glera – iz katere nastane prosekar – in »malvazija s piko«, kot so včasih pravili avtohtoni vinski sorti vitovski, gojili še tuje sorte, kot so sauvignon, traminec in hamburški muškat.

»Bil je zelo delaven in se ničesar ni bal, ne zapora ne konfinacije, ki ju je preživel v času nacifašizma in ju je celo opisal v verzih,« je o očetu Alojzu povedal Goriup. Strah ga ni bilo niti brigadirja karabinjerjev, ki ga redno šikaniral in ga prepričeval, naj se vpiše v fašistično stranko. »Tega nikdar! Kakšno spoštovanje bi potem ljudje imeli do mene, če bi izdal svoj narod?,« je Goriup starejši odvrnil karabinjerju.

Alojz si je zamislil, da bi nekaj najboljših vin ustekleničil. Za to je potreboval etiketo: želel je, da bi bila tipična za naše kraje in izvirna. Kraj, ki je naslikan na nalepki, stoji na kraškem robu, kjer se konča borov gozd nad Grljanom, z razgledom na breg, vinograde in Miramarski grad z morjem v ozadju. Tu raste grozdje, iz katerega delajo prosekar. Osnutek je odnesel k nekemu umetniku na Dunaj, ki je izdelal podobo za etiketo. »Zdi se mi, da je etiketa lepo oblikovana in izrazna. Papa jo je natisnil v velikih količinah, nekaj jih še hranim. Uporabil jih je tudi za svoj eksperimentalni prosekar, a kmalu zatem je proizvodnjo vina opustil, saj časi so postajali z bližanjem druge svetovne vojne vse težavnejši. Opustil je tudi trgovino in tudi kmetovanje,« je povedal. Alojz Goriup je v starosti 78 let nenadoma umrl leta 1966 pri napornem delu na borjaču.

A njegova zgodba bo živela dalje, tudi preko etikete, ki jo je Sergij Goriup poklonil društvu Prosekar, ki neguje dediščino tega avtohtonega penečega vina. »Prepričan sem, da bi bil oče s to mojo pobudo zadovoljen, saj se je z njo uresničila njegova starodavna zamisel in bo etiketa tudi v njegov trajni spomin,« je še dejal.

In res – zgodovinska etiketa že krasi jubilejno serijo tristotih oštevilčenih steklenic prosekarja. Prvo je Aleksij Štoka, predsednik društva Prosekar, poklonil Sergiju Goriupu.