Igor Kocijančič (drugi del): »Padec meje se v športu ni obrestoval«

Možganska kap, ki jo je decembra lani utrpel predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin, je šokirala ne samo športno, ampak širšo javnost. V pričakovanju njegove vrnitve smo tradicionalni novoletni intervju opravili z njegovim namestnikom, podpredsednikom Igorjem Kocijančičem. Pogovor je bil v celoti objavljen v včerajšnji (sredini) tiskani izdaji Primorskega dnevnika, na spletu pa ga bo mogoče prebrati v treh delih. Včeraj smo objavili prvi del, danes je na vrsti drugi.

Kako bi ocenili leto 2017? Ali ste uspeli izpeljati vse začrtane projekte?
Če izvzamemo prekleti datum 13. decembra, ko je Jožija doletela slabost, je bilo leto 2017 za ZSŠDI zelo uspešno, saj smo uresničili vse programirane pobude in projekte ter izpopolnili ali obogatili že obstoječe. Izpostavil bi, da je Združenje ob že ustaljenih pobudah, pri kateri je ZSŠDI tako ali drugače pobudnik ali soorganizator (seminarja za mlade in za odbornike, Skokica pleše, Skokičin vrtiljak, Jezikovni poligon za šole in športna društva, Zlati let, Laboratorij bodočnosti, vidnejša in povečana prisotnost v okviru Barcolane, stalno iskanje novih partnerstev in povezav pri nas in v Sloveniji), v letošnjem letu še poudarilo konkretno prisotnost na terenu v Benečiji z uvajanjem organizirane vadbe rokometa na špetrski dvojezični šoli. Omenil bi tudi odprtje Športnega parka Pavla Sedmaka na Opčinah, tako da smo v iztekajočem se letu morda celo presegli zastavljene cilje in programe.

Pred desetimi leti je bila odpravljena meja med Italijo in Slovenijo. Kako je to vplivalo na slovenski šport v Italiji?
Verjetno je šport eno tistih področji, na katerem se odprava meje ni kdove kako obrestovala ali imela zaznavne blagodejne vplive. Vsaj ne direktno za naš šport. To je sicer strogo osebno mnenje, ampak zdi se mi, da se je povečal individualni pretok naših športnikov v Slovenijo, še zlasti na mladinski ravni (nogomet, rokomet, druge panoge), medtem ko je mogoče bila prej tesnejša povezava med zamejstvom in Slovenijo tudi na ravni konkretnega sodelovanja športnih institucij, ki je sedaj ne zaznavam. Razen Gorice, ki ima na tem področju večjo in daljšo tradicijo, se mi zdi, da je čezmejno sodelovanje na športnem področju še v povojih. Sredi osemdesetih let, vse do leta 1990 so se, denimo v košarki, kjer sem bolje osveščen, selekcije ZSŠDI-ja redno in uradno udeleževale Košarkarskega Pionirskega Festivala, ki je bilo šolsko prvenstvo pod okriljem KZS. Tudi Krasovi rokometaši so eno ali dve sezoni nastopali v slovenski ligi. Zdaj takih primerov institucionalne povezave in dejanske vključenosti ne vidim, če izvzamemo ritmičarke ŠZ Bor. Mogoče ni dovolj obojestranskega interesa za intenzivnejše sodelovanje, nikjer pa ne piše, da se sedanjega stanja ne da izboljšati.

V tem letu je prišlo do sprejetja v ZSŠDI nekdaj »le« italijanskega društva Sistiane. Ali je že mogoče oceniti to potezo?
Mislim, da je bila poteza predvsem pravilna in utemeljena, mimo polemik, ki so nato sledile. Kolikor spremljam dogajanje, se mi zdi, da Sistiana-Sesljan še vedno izpolnjuje pogoje za vključitev v ZSŠDI in s tem tudi dejansko utemeljuje pravilnost tiste odločitve.

Konec decembra ste na tradicionalnem snidenju z novinarji predstavili dogodke v letu 2018. Poleg treh izzivov (sodelovanje s KRUT-om, Stadion 1. maja in priprave na Europeado 2020) izstopajo: novi športni avtobus, Skokičin vrtiljak, Šolski jezikovni poligon, seminarji za bodoče odbornike, Laboratorij bodočnosti, Zlati let, sodelovanje pri Barcolani in še bi lahko naštevali. Skratka, zdi se, da ZSŠDI vse več dogodkov organizira v lastni režiji oz. s partnerji, ki niso izključno športna društva. Ali je Združenje v zadnjih letih spremenilo oz. preusmerilo svoje delovanje?
Ne bi rekel. Združenje je v zadnjih letih, predvsem po zaslugi predsednika Peterlina, postalo mnogo bolj dinamično in razpoznavno, tudi družbeno tehtnejše. Ampak tudi pobude, ki jih navajate, od športnega avtobusa, preko Skokice, vse do Jezikovnega poligona, so vezane na naš šport, na njegovo vidljivost in razpoznavnost in na skrb za jezik v našem športnem oz. šolskem gibalnem okolju. Ne bi govoril o spremembah in preusmeritvah, prej o nadgradnji in širitvi delovanja. Pri tem pa moram spet izpostaviti kakovost in sposobnost naših uslužbencev, brez katerih bi vseh teh dejavnosti ne mogli udejaniti, saj so oni, ki to neposredno uresničujejo na terenu. Na vsak način si nameravajo spomladi Jezikovni poligon »izposoditi« pri Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in ga vključiti v uradni program prireditve »Dobrodošli doma«. To se mi zdi izvrstno priznanje za delovanje ZSŠDI.

Tretji in zadnji del intervjuja boste lahko na naši spletni strani brali jutri (v petek).