Za openskim kolesarjem Danielom Skerlom je prva sezona v elitni seriji World Tour. Dvaindvajsetletni sprinter ekipe Bahrain Victorious je v svoji krstni sezoni med profesionalci nanizal tri uvrstitve med najboljšo deseterico: sedmi je bil v šesti etapi dirke po Združenih arabskih emiratih (ZAE) konec februarja, sredi oktobra pa je osvojil četrto mesto v drugi etapi dirke po Guangšiju na Kitajskem in peto v tretji etapi. Omeniti je treba tudi nastop na spomeniku Pariz-Roubaix, na katerem je Skerl zasedel končno 114. mesto z malo manj kot 17 minutami zaostanka za zmagovalcem Mathieujem van der Poelom, kar je za debitanta obetaven dosežek.
Kako ste zadovoljni s prvo sezono v svetovni seriji?
Po vsem, kar se je dogajalo, sem kar zadovoljen, čeprav je bilo nekaj nihanj. Prve štiri mesece je šlo vse po načrtu, nato pa mi je poškodba roke, ki sem jo utrpel konec aprila pri padcu na dirki po Bretanji, prekrižala načrte. Potreboval sem štiri mesece, da sem spet prišel v pravo formo. Od septembra z nastopom na enodnevnih dirkah v Belgiji in nato oktobra na Kitajskem sem se na kolesu spet počutil zelo dobro, kar se je poznalo tudi pri rezultatih. Dokazal sem, da lahko dirkam na visoki ravni. Verjetno bi brez poškodbe dosegel še kakšno vrhunsko uvrstitev več.
Kateri je bil najlepši trenutek sezone?
S kolegi iz ekipe Bahrain Victorious sem preživel veliko lepih trenutkov. Če pa moram izbrati enega, je bilo nedvomno najlepše doživetje priti na cilj dirke Pariz-Roubaix. Čeprav nisem dosegel odmevnega rezultata, so bili občutki edinstveni. Da sem sploh prišel do cilja, so mi pomagali tudi navijači, ki jih je bilo ob cesti ogromno. Takega vzdušja na drugih dirkah nisem doživel.
Po vrnitvi iz Kitajske in krajšem premoru ste se že začeli pripravljati na naslednjo sezono. Kaj vas čaka v prihodnjih mesecih?
Prve tri tedne sem treniral zelo lahkotno, medtem ko sem lani v tem času že na vso moč kolesaril. Zdaj sem začel nekoliko stopnjevati ritem, na ekipnih pripravah v Španiji v prvi polovici decembra pa bom začel specifične priprave za naslednjo sezono. Novoletne praznike bom preživel doma, januarja pa se bomo spet vrnili v Španijo. Prve dirke naj bi imel februarja, tako da me do takrat čaka še veliko dela na kolesu in v fitnesu. Letos mi je precej lažje, saj že vem, kako vse poteka.
Ste že sestavili program dirk za sezono 2026?
Ne še, o tem se bomo z ekipo podrobneje pogovorili decembra v Španiji. Kot kaže, bom začel sezono februarja na dirki po ZAE ali na dirki Alula Tour, nato pa bo v grobih obrisih program dirk precej podoben lanskemu. Spomladi bom nastopil na enodnevnih dirkah v Belgiji in na severu Francije, na katerih zelo rad tekmujem, v osrednjem delu sezone pa bodo v ospredju predvsem krajše etapne dirke. Za tritedenske dirke bom moral najbrž počakati še kakšno sezono.
Katere cilje pa ste si zastavili?
Letos sem spoznal, da sem lahko v sprintih glavnine med najboljšimi. Želim nadaljevati po tej poti, biti čim večkrat v ospredju in izkoristiti vsako najmanjšo priložnost. Zavedam se, da se moram še veliko naučiti in v marsičem napredovati, zato sem zelo motiviran. Rad bi dosegel še kakšno uvrstitev več med najboljšo peterico ali deseterico, predvsem na bolj prestižnih dirkah.
Niste pa omenili, da merite na prvo zmago med elito.
Pravzaprav si s tem ne belim glave. Gotovo želim priti čim višje. Če se ti uspe uvrstiti v prvo peterico, pomeni, da si tudi zelo blizu zmagi. Raven nasprotnikov in svoje sposobnosti zdaj poznam, tako da verjamem, da lahko tudi zmagam. Če bi mi to uspelo že v prihodnji sezoni, bi bilo res čudovito. Dal bom vse od sebe, da se mi bo tudi ta želja uresničila.
Kako je bilo letos dirkati ob boku kolesarskih asov, ki ste jih še do lani spremljali po televiziji?
Moram priznati, da je bilo na začetku kar čudno. Sem se pa takoj privadil. Veliko časa sem denimo preživel z Matejem Mohoričem, ki je leta 2022 slavil na dirki Milano-Sanremo, zdaj pa sem z njim pogovarjam o vsakdanjih zadevah. Občutek je poseben, a mi je vse skupaj zelo všeč.
Nastopili ste tudi na dirkah s Pogačarjem, van der Poelom, van Aertom ...
Tako je, med največjimi asi nisem dirkal le še z Rogličem, Vingegaardom in Evenepoelom. Na dirki Pariz-Roubaix sem nekaj kilometrov kolesaril tik za van Aertom, tako da sem čisto od blizu videl, kako vrhunski kolesar je. Njegovo veličino sem opazil tudi zaradi bučnega navijanja, ki ga je bil deležen.
Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku