Nedelja, 02 oktober 2022
Iskanje

Ko otroci (in starši) sprašujejo, zakaj vadimo prevale ...

Pogovor s profesorjem športne vzgoje Andrejem Vremcem, ki letos uči na italijanskem liceju v Trstu Galilei

Trst |
18. apr. 2019 | 9:32
Dark Theme

Niz pogovorov s profesorji športne vzgoje nadaljujemo z Andrejem Vremcem, ki letos poučuje na tržaškem liceju Galilei. Pred tem je poučeval v Guminu, petnajst let na slovenskih šolah v Gorici, na italijanskih v Tržiču, svojo profesorsko pot pa začel na zavodu Stefan v Trstu. Profesor je sicer zelo dejaven tudi v slovenskih košarkarskih klubih, je trener mladincev, športni vodja ŠZ Jadrana in dolgoletni vodja Športne šole Polet Kontovel, sicer pa načelnik košarkarske komisije ZSŠDI.

Ali opažate kaj razlik med slovenskim in italijanskimi dijaki med urami športne vzgoje?

V Trstu in v Tržiču so pomorski športi veliko bolj razširjeni kot v Gorici. To pa seveda iz logičnih razlogov. Sicer velikih razlik ni. Dobrih 70-odstotkov dijakov se udejstvuje redno s športom. V obeh pokrajinah, tako v Trstu kot v Gorici, je odstotek športno aktivnih dijakov dosti višji kot v Furlaniji.

Kakšni športi prednjačijo?

Pomorski športi, s temi se ukvarja dobrih 30-odstotkov dijakov, veliko se jih odloča tudi za skupinske tradicionalne športe, tu mislim na nogomet, košarko in odbojko v tem vrstnem redu. Na italijanskih šolah morda zdaj košarka parira nogometu.

Zaradi uspehov tržaške Alme?

Mislim, da je tržaški minibasket zelo razvit. Ponudba je tudi zelo razvejana, zato jih veliko izbira prav košarko. In tudi zato, ker je Trst tradicionalno košarkarsko mesto. Ugotavljam pa, da se dviguje odstotek tistih, ki se ukvarjajo s fitnesom. To toleriram, ker je boljše kot nič. Dobro pa je, da vedo, kaj delajo.

Govorimo o višješolcih, ki v večini primerov opuščajo šport že pri 14. letih, ko pa bi navsezadnje morali šele začeti.

Res. Normalno je, da do tega pride tudi zaradi italijanskega šolskega sistema, ki ne predvideva športne vzgoje ne v vrtcih in niti v osnovnih šolah. Skratka v letih, ki so najpomembnejša za gibalni razvoj. Tekmovalnost se zato začne prezgodaj. A tu ni težava v tekmovalnosti, ampak kako jim to pedagogi in trenerji prikažejo. Če greš na tekmo in so nasprotniki boljši, boš pač izgubil. Včasih pa zmagaš, ker so nasprotniki slabši, in ne zato, ker si ti fenomen. Otroci morajo razumeti poraz in ga tudi preboleti. Tačas to tu razlagam, udejanjiti pa vem, da je težko.

Posredno ste omenili prezgodnjo specializacijo. Se strinjate s kolegico Marto Vižintin, ki pravi, da bi lahko ZSŠDI nudilo vsem klubom plačano uro gimnastike s profesionalcem? Bi podprli to idejo?

Pri minibasketu, ki ga vodim že 40 let, posvečam eno tretjino vadbe – približno 20 minut – vedno motoriki. A potem se zgodi, da te otrok pri minibasketu vpraša, zakaj vadimo prevale, češ da nič ne rabijo. In ne samo oni.

Tudi starši?

Da. Zato se temu moraš prilagoditi. Sam izbiram veliko poligonov z uporabo malih rekvizitov, ki niso samo žoga. Seveda bi to morali delati v šoli. Športni sistem pa ne raste istočasno s šolskim. Zato pa je neobhodno potrebno, da uvedejo lik športnega učitelja v osnovnih šolah. V primerjavi z italijanskimi šolami smo lahko srečni, ker imamo bele in zelene tedne. Tam se otroci najbolj obogatijo. Z gibanjem se učijo.

Kaj pa torej mislite o uri gimnastike?

Ura gimnastike je neuresničljiva. Starši bi te po tekmi, ki jo izgubiš, najbrž vprašali, ali se na treningih ukvarjamo z gimnastiko ali košarko? In ker če več nas bo, boljše bo, moraš tudi kakšno tekmo zmagati.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava