»Ko smo tekli, je trener za nami poslal pomožnega z mopedom«

Iz torkove priloge Šport plus.

Ivan Perčič je na svoji košarkarski poti najdlje nosil dres Bora, igral pa je tudi za Polet in Cicibono.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Ne spominjam se točno kdaj, mislim pa, da je bilo v sezoni 2004/2005.

Vaši začetki v športu?

Hotel sem igrati nogomet, me pa mama ni pustila, zato sem razmeroma pozno, po minibasketu, začel s košarko v prvenstvu propaganda. Mislim, da je to bilo v sezoni 1979/80 ali tam naokrog.

Če bi lahko spet izbrali, bi košarko ali nogomet?

Košarko. Nogomet je lepo gledati.

Največji uspeh v karieri?

Tri napredovanja. Enkrat iz D- v C2-ligo, dvakrat iz promocijske v D.

Kaj obžalujete, ko pomislite na svoja košarkarska leta?

Kaj naj obžalujem? Da jih ni več ...

Ste se po kakšni tekmi zjokali - od veselja ali žalosti?

Ne, ne. Praznovali smo na polno, odšli z igrišča s sklonjeno glavo, ampak jokal nisem nikoli.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Verjetno Fabio Sancin, ker je bil tudi največ časa moj trener. Bil je dober trener in tudi odličen organizator izletov na sneg v Avstrijo.

Kateri soigralci so vam najbolj ostali v spominu?

Z mnogimi se še vedno srečujem, ne bi nikogar posebej imenoval, kvečjemu bi se spomnil Stefana Pecchija. Bil je zelo talentiran, igral je za Hurlingham, ni pa imel sreče, ker je imel težave s koleni. Fabiu Sancinu je uspelo, da ga je pripeljal k Boru in z njim, ki je bil izreden fant, smo leta 1991 napredovali iz promocijske lige. Potem ni več zmogel igrati.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Ja, v mladih letih mi treningi niso težili, kar se pa tiče priprav, imam tudi lepe spomine ... Z Borom smo hodili v Radence, priprave so bile tudi zabava.

Anekdota iz športnih dni?

Imam jih tri. Pri Poletu nas je treniral Sergio Tavčar in v vsaki telovadnici je zbrcal koše za smeti. Zato jih verjetno ni več nikjer. Ko je bil pri Boru trener Walter Vatovec, smo morali teči z Obeliska na Vejno, zato je za nami poslal pomožnega trenerja Paola Currija na mopedu, da ne bi krajšali poti. Tretja anekdota je povezana z derbijem, ki smo ga dobili v Gorici proti Domu. Po tekmi so nas povabili v pub na pivo, a v pivo so nam dali whisky, da je potem bilo zabavno ...

Košarkarskih ekip Poleta in Cicibone ni več, ostaja Bor. Spremljate njegove tekme?

Po časopisih. Če grem kdaj na tekmo, grem pogledat Jadran.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim na Proseku in sem direktor Servisa.

Kako skrbite za svoje telo?

Pozimi smučam, kar mi je vedno bilo všeč. Poleti s prijatelji, tudi bivšimi košarkarji, igram enkrat tedensko tenis.