»Lahko bi sprejel ponudbo za igranje v B1-ligi, a je nisem«

Ivan Kralj je svojo športno pot večinoma prehodil v dresu Bora. Bil je izstopajoči predstavnik košarkarjev, rojenih v osemdesetih.

Zadnja uradna tekma?

Ni bila najlepša, po njej smo nazadovali iz C1- v C2-ligo. Če se ne motim, je to bilo leta 2009.

Kako pa se spominjate začetkov?

Lepe spomine imam. Začel sem v prvem razredu osnovne šole, spominjam se prvih trenerjev, na primer Walterja Corbattija, Slavice Delibašić, Dorčija Okretiča ... Spominjam se tudi prvih soigralcev, nekateri med njimi so še danes, po več kot 30 letih, moji najboljši prijatelji: Mitja Jevnikar, Diego Posar, Blaž Kemperle ... Živimo v različnih mestih, a se še vedno redno slišimo.

Največji uspeh v karieri?

Kljub temu, da smo izgubili v finalu, se spominjam sezone v C2-ligi z Borom. Med njo sem razumel, da lahko postanem profesionalni igralec. Tri sezone sem igral s Falconstarjem v B2-ligi. Vsi moji soigralci, med njimi na primer Aniello Laezza in Jan Budin, so bili poklicni igralci, jaz sem bili edini, ki sem študiral. Spominjam pa se tudi prijateljske tekme, ki sem jo odigral z italijansko mladinsko reprezentanco ravno proti Sloveniji.

Kaj obžalujete, ko pomislite na svoja košarkarska leta?

Morda to, da nisem poskusil igrati na višji profesionalni ravni. Lahko bi sprejel ponudbo za igranje v B1-ligi, a je nisem. Pri 25 letih pa sem se že preselil v Anglijo in nehal.

Če bi kolo časa zavrteli nazaj, bi spet izbrali košarko?

Da, stoprocentno.

Najljubši trener?

Omenil bi najprej legendarnega Lucia Martinija, nato Andreo Muro, s katerim sva zrasla skupaj - jaz kot mlad igralec, on kot mlad trener. Tisti, ki me je največ naučil, pa je bil Walter Vatovec. Samo eno sezono je bil moj trener. Imel sem 17 let. Spremenil me je, naučil me je, kaj pomeni trdo delo.

Kateri soigralci so vam najbolj ostali v spominu?

Niko Štokelj je bil pravi lider, vodil nas je z zgledom, a je bil tudi nasmejan in sproščen. Ogromno pa sem se naučil od Jana Budina, zelo modra oseba, s katero sem igral tri leta.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Ja. Vsako leto sem komaj čakal na priprave, tudi če smo potem na njih tekli gor po klancih.

Anekdota iz športnih dni?

Eno leto sem igral s Štefanom Samcem, kar je dovolj za cel kup anekdot.

Še spremljate svoj nekdanji klub?

Nekaj malega, na daljavo, preko spleta.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Londonu in upravljam investicijske sklade.

Kako skrbite za svoje telo?

Imam tri majhne otroke, stare pet, tri in eno leto. V službi sem ogromno ur, zato čim je nekaj prostega časa, ga posvetim družini. Uspe mi kvečjemu malo plavati in teči. Ko bodo otroci zrasli, bi se spet posvetil triatlonu. Pred leti sem se udeležil triatlona jeklenih. Moji kolegi igrajo golf, morda bo tudi čas za to.