»Maradona je spoštoval moje delo in odkrito odgovarjal na vprašanja«

Gianni Minà je med italijanskimi novinarji nedvomno eden izmed, če ne morda največji, poznavalec latinske Amerike, to se pravi srednjega in južnega dela ameriškega kontinenta. Bil je med drugim več let urednik revije Latinoamerica. Kot športni novinar je sledil mnogim olimpijskim igram in tudi svetovnim prvenstvom v nogometu. Leta 1978 so ga kot nezaželenega novinarja celo izgnali iz Argentine, saj si je »drznil« postavljati kočljiva vprašanja o »desaparecidosih«, izginulih osebah pod vojaško hunto, ki je v tistem obdobju z državnim udarom prevzela oblast nad Argentino in izkoriščala svetovno prvenstvo v nogometu kot propagando za sam režim. V svojem življenju je spoznal ogromno svetovno znanih osebnosti na kulturnem, športnem in tudi političnem področju. Mnogi mu še dandanes zavidajo poznanstva z nekaterimi pravimi legendami. Nepozabna je na primer slika, na kateri se fotografu smehljaje nastavljajo Gianni Minà, Robert De Niro, Sergio Leone, Muhammad Ali in Gabriel García Marquéz. Prepletajo se svet kulture, športa, novinarstva, kinematografije. Kar dvakrat je intervjuval kubanskega liderja Fidel Castra, prvi intervju je trajal celih šestnajst ur in o njem je nato Minà napisal knjigo, ki je kmalu postala uspešnica.

Takoj po prihodu Maradone v Neapelj se je tudi med argentinskim nogometnim asom in Giannijem Minajem začelo neko medsebojno spoštovanje, ki je kaj kmalu preraslo v prijateljstvo. Po smrti legendarnega nogometaša 25. novembra lani, se je Minà lotil pisanja knjige, ki bi predstavila lik Maradone nekoliko drugače. Maradona se je dobro zavedal, da ne bo nikoli navaden človek, kar je tudi naslov knjige, ki je izšla pri založbi Minimum Fax (naslov knjige je: Maradona: »Non sarò mai un uomo comune«. Il calcio al tempo di Diego).

Kdor bi želel zaslediti v knjigi kako podrobnost oziroma tragičen detajl zadnjih dni življenja legendarnega nogometaša, bo moral najbrž poseči po kakem drugem viru informacij, saj lahko bralec ugotovi, da je Maradona zapustil naš svet samo v spremni besedi knjige, drugače se je Minà v tem njegovem zadnjem delu omejil v glavnem na »neapeljsko« Maradonovo obdobje in na leta takoj po koncu kariere, težavami zaradi odvisnosti od kokaina in tudi z italijansko davkarijo, ki so se nazadnje izkazale za brezpredmetne, saj je bil Maradona po dolgem boju na sodišču oproščen. Zanimivo je tudi brati pogovore med Maradono in Minajem v obdobju italijanskega mundiala. Gianni Minà je privolil na intervju, čeprav ga nekatere zdravstvene težave pri 83 letih že nekoliko omejujejo in obremenjujejo.

V tej knjigi bomo zaman iskali podrobnosti o Maradonovi smrti. Čemu ta izbira, ste se ga morda želeli spominjati takega, kot je bil med življenjem?

Enostavno gre za spoštovanje do človeka. Maradono sem v življenju zelo spoštoval in zdelo se mi je dokaj neokusno vključiti poglavje o njegovi smrti.

Maradono ste osebno spoznali leta 1984, ko je prišel v Neapelj in ste ga tam intervjuval za dnevnik La Repubblica. Kako pa se je med vama začel tak prijateljski odnos? Ob prebiranju knjige je vtis, da sta postala »prijatelja na prvi pogled«.

Maradona je vedno bila zelo spoštljiva oseba. Bil je zelo korekten do ljudi, ki so se korektno vedli do njega. Ravno zato je zelo spoštoval moje delo. Vedno mi je odkrito odgovarjal tudi na vprašanja o najbolj temačnih delih in trenutkih svojega življenja. Med nama je bilo veliko vzajemno spoštovanje, nikoli ni šlo za neke vrste prilizovanja. In prav zaradi tega vzajemnega spoštovanja je bil najin odnos tako odkrit in pošten.

Več v sobotnem Primorskem dnevniku.