»Minulo leto je bilo izredno bogato, morda prelomno, celo zgodovinsko«

Na športnih straneh Primorskega dnevnika so intervjuji ob začetku novega leta s predsedniki Združenja slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) že prava stalnica. Tudi letošnji daljši pogovor s trenutnim prvim možem krovne športne organizacije Ivanom Peterlinom ponuja veliko iztočnic. Pestro leto je zaznamoval predvsem »zaplet« na 54. rednem volilnem občnem zboru, po katerem je Peterlin kljub potrditvi odstopil s predsedniškega mesta, nekaj dni kasneje pa si premislil in spet vzel v roke krmilo ZSŠDI. Leto 2025 pa je bilo tudi leto ustanovitve koordinacije zamejskega športa ZAŠKO, odprtja regijske pisarne Olimpijskega komiteja Slovenije na Opčinah in nasploh bogatega delovanja tako Združenja kot njenih članic.

Predsednik Ivan Peterlin, za vami je kar naporno in razburkano leto, kajne? Bili ste celo na tem, da se iz krovne športne organizacije ZSŠDI takoj po volitvah v novi odbor umaknete. Potem pa so se dnevi zjasnili – vsaj tako smo razumeli – in ostajate še naprej trdno za krmilom Združenja. Se je po nevihti ozračje umirilo?

V vašem vprašanju je zajeto veliko resnice. Leto 2025 bi, kar se mojega predsednikovanja tiče, po dvanajstih letih res lahko bilo prelomno leto, saj sem bil res na tem, da odstopim, ob dodatnem premisleku pa do tega ni prišlo. Veliki dvomi, če nadaljevati z delom pri našem Združenju, so se mi porodili takoj ob zaključku občnega zbora, saj sem bil nad njegovim potekom zelo razočaran. S tem mislim na nastope nekaterih odbornikov prejšnjega odbora. S tira me je vrglo tudi to, da so predsedniki društev v novi odbor izvolili tudi tiste predstavnike prejšnjega sestava, s katerimi sem se v mandatu velikokrat znašel v hudih vsebinskih navzkrižjih. Začel sem se spraševati, zakaj naj bi si ob ogromnem delu, ki ga kot predsednik moraš opraviti, in to povsem prostovoljno, torej brezplačno, še dodatno kvaril zdravje. To resnično ne bi imelo smisla. Zelo iskreno pa priznam, da so me o koraku nazaj prepričali prav tisti predstavniki društev, ki so mi na občnem zboru oddali svoj glas. Prejel sem celo vrsto telefonskih klicev in drugačnih pozivov, naj z delom pri ZSŠDI nadaljujem. Poleg tega sem zelo pozorno prisluhnil tudi klicem športnih forumov iz matične Slovenije: ker smo imeli nastavljenih kar nekaj projektov, so mi sogovorniki izrazili skrb, da bi se ob mojem odstopu marsikaj podrlo. Verjel sem v iskrenost vseh sogovornikov, preklical odstop in .... zdaj sem tukaj.

A naj bom iskren do konca. Prav nič mi ni žal za tedanjo odločitev. Zdajšnja omizja izvršnega odbora ZSŠDI so zaenkrat zelo umirjena in konstruktivna. Po mojem mnenju gre zasluga za tako stanje tudi novim odbornikom, ki predstavljajo za vse nas veliko pridobitev. Vodenje takega odbora mi je resnično v ponos, saj je delo, tudi ob pomoči organizacijskih tajnikov, tekoče in vsebinsko bogato. Seveda je tudi res, da morajo bolj zahtevni argumenti priti v obravnavo izvršnega odbora še priti na vrsto in bodo na dnevnem redu v drugi polovici našega mandata. Kajpak ne izključujem možnosti, da se bo ob debatah med nami zaiskrilo, kar je v logiki demokratičnega sobivanja povsem pravilno. Imam pa danes dober občutek, da si naša stališča niso navzkrižna in zato upam, da bo naš dialog predvsem strokovno obarvan in temeljit. V vlogi predsednika sem kar veliko prisoten na terenu in redno obiskujem naše članice in doslej nisem še nikjer naletel na kako ostro kritiko ali pritožbo na račun našega Združenja. To pa predstavlja zame najlepšo nagrado, ki si jo kot predsednik lahko želim.

Kako bi ocenili leto 2025? Najprej iz tekmovalnega vidika? Nato pa tudi iz vidika delovanja ZSŠDI?

Mnenja sem, da je naš šport – globalno gledano – še vedno pri dobrem zdravstvenem stanju. Delo pri naših društvih poteka brez večjih zastojev in to ob kar uspešno zastavljenih načrtih, ki se v glavnem tudi uresničujejo. Seveda se tu pa tam tudi kaj nerodno zalomi, kar je pri športu nekaj povsem normalnega. Še dobro, da uspemo delovati na tolikih področjih in pri toliko različnih panogah. Danes se vse vrtoglavo spreminja, tako na fiskalnem kot drugih področjih. Kar je bilo še včeraj strokovno uporabljivo, danes že ni več in v tem vrtincu se nahaja tudi ves naš šport in že dejstvo, da mu uspe kljubovati vsem spremembam na različnih področjih, je že sama po sebi razveseljiva ugotovitev.

Naš šport razpolaga s celo vrsto prostovoljnih športnih delavcev, ki mu stojijo trdno ob strani, včasih celo v vlogi mecenov. Brez vseh teh ljudi bi bilo naše športne pravljice kaj kmalu konec in prav ti navdušenci vseh starosti so naše največje bogastvo, ki ga moramo skrbno čuvati.

Pravemu čudežno je podobno, da se v našem športu srečujemo tudi z vrhunskostjo. Rad bi izpostavil namiznoteniško šolo pri AŠK Kras, iz katere so izšli vrhunski igralci in igralke. Z olimpijskimi nastopi se spogledujejo jadralke in jadralci TPK Sirena. Na državni ravni nastopajo naši klubi v košarki in odbojki, lokostrelstvu in še kje drugje. Nisem prepričan, da naša širša civilna družba v pravi meri dojema široko razsežnost teh odličnih rezultatov.

Kaj pa ZSŠDI? Priznati moram, da je bilo leto, od katerega smo se poslovili, izredno bogato, morda prelomno, celo zgodovinsko. V letu 2025 je prišlo do ustanovitve koordinacije zamejskega športa ZAŠKO. Člani v njej so zastopniki vseh štirih zamejstev (Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska). Po zagonu koordinacije slovenskih kmetov iz vseh štirih zamejstev in po rojstvu koordinacije vsega slovenskega gospodarskega sveta smo do koordinacije prišli tudi mi športniki. Vse športnike iz štirih zamejstev je ZAŠKO, kot smo s kratico poimenovali koordinacijo, vse nas združil kot magnet in nas postavlja ob bok, in to povsem enakopravno, športnim tokovom v matični Sloveniji. Ta povezovalna nit nam nudi enkratno priložnost, da z matico programiramo in sinhrono zadihamo. Ko govorim o skupnih središčih v Sloveniji, mislim na Olimpijski komite, na Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport in na vedno prisotni Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ustvarili smo res pomembno strateško usmerjeno razvojno potezo.

Kaj nas čaka v letu 2026?

Dobro se zavedam, da bi moral biti v svojih izjavah malce bolj skromen, vendar sem po naravi optimist in zato prepričan, da bi mogli osvojiti tudi Everest ... pa me potem realnost posadi na trdna tla in je sanj, žal, konec. Priznam, da ima tudi naš šport pred seboj še kar nekaj nerešenih odprtih vprašanj, a da bi jih kar z enim zamahom rešili, je kajpak nemogoče. Velik problem, s katerim se srečujemo na vsakem koraku, je demografska »zima«. Ne sme nas tolažiti ugotovitev, da to ni zgolj težava naših športnih vrst in da se z njo srečujejo tudi ostali dejavniki naše civilne družbe, od celotnega našega šolskega sistema, do naše ljubiteljske kulture, ki je tako kapilarno razpredena v vseh krajih, kjer živimo Slovenci v Italiji. Še pevski zbori, ki so naša paradna kulturna vizitka, hirajo, ker ni zadostnega sprotnega priliva mladih grl. Popolnoma enako se dogaja v naših športnih vrstah. Če je imel naš šport v prejšnjih desetletjih oznako množičnosti, moramo danes na ta pojem počasi pozabljati, ker ne bo več tako, kot je bilo! Z nasveti stroke bomo morali stopiti na drugačne poti in vprašanje je, ali bomo sploh spet zlezli na zeleno vejo.

Naše Združenje se bo moralo lotiti še nečesa drugega: vedno več je društev, kjer na prelahek način pozabljajo, zakaj so pravzaprav nastala in, predvsem, komu so namenjena. Prodor neslovensko govorečih športnikov v naša društva je iz leta v leto izrazitejši in prevelikokrat je zaradi tega naša slovenščina v komunikaciji potisnjena v kot. Gre za pravi narodnostno – strateški paradoks, ki ga bomo morali v našem športu vsaj omiliti, če že ne docela odpraviti. Tudi v to kislo jabolko bo moralo ZSŠDI ugrizniti...

Razburja me tudi ugotovitev, da čedalje večje število naših športnikov, pravih športnih talentov, v še zelo mladih letih zapušča svoje matično društvo, v katerem so zrasli in ob podpori staršev iščejo svojo »slavo« vzdolž Italije in to skoraj nikoli v društvih najvišje lige (kar bi bilo povsem razumljivo, saj mi profesionalnega športa na najvišji ravni nimamo). To pa pomeni, da društvo izgubi dobrega športnika, šola dijaka, izgubi pa ga tudi vsa naša slovenska družba. Žalostno, mar ne?

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku