»Na igrišču obstaja rivalstvo, zunaj igrišča pa imaš polno prijateljev«

Iz torkove priloge Šport plus.

Peter Franco je bil 19 zaporednih sezon Jadranov center, potem ko je v mladinskih ligah igral za Sokol, Polet in Kontovel. V dolgi karieri je prejel nekaj zanimivih ponudb, a je tudi zaradi službenih obveznosti ostal zvest združeni ekipi.

Kako se spominjate svojih začetkov v športu?

Začel sem pri Poletu, a s kotalkanjem. Po enem letu sem šel h košarki.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Na koncu sezone 2014/2015. Takrat smo po napredovanju iz C-lige eno sezono igrali v B-ligi.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Gotovo igranje v B-ligi zadnje leto. Prvenstvo je bilo zelo zahtevno. Igrali smo, na primer, proti Fortitudu iz Bologne. Nekateri košarkarji, proti katerim sem igral, so prišli v prvo ligo.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Pomanjkanje kadra na določeni ravni. Imel sem dobre trenerje, a če pogledamo Slovenijo, na primer, so kadri bolj podkovani.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Vsak je pustil svoj pečat, od Andreja Vremca naprej. Z Vatovcem sem imel odličen odnos, a omenil bi tudi Bosinija, Brumna, Gerjeviča, Popoviča ... Veliko jih je bilo.

Katerega soigralca ali nasprotnika pa se posebej spominjate?

Naš Jadran, kot mu pravim, je bil prava klapa: Christian Slavec, Alen Semec, brata Ferfolja, Borut Ban, Carlo De Petris, Massimiliano Spigaglia, Alfredo Moruzzi ... Bili smo super družba. Spominjam se veliko nasprotnikov, z nekaterimi sem še v stiku. Lepota košarke je tudi ta, da na igrišču obstaja rivalstvo, zunaj igrišča pa imaš polno prijateljev.

Še srečujete soigralce?

Seveda, čeprav imajo vsi svoje družine in prilik je bolj malo.

Ste se kdaj po tekmi zjokali?

Seveda. Dobro se spomnim, ko smo v Vidmu izpadli v C2-ligo.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali košarko?

Košarke ne bi zamenjal za noben drug šport.

Ste radi hodili na priprave?

Ja. Spominjam se priprav, ki so bile pravi »kažin«, morda v Bovcu ali kje drugje. Treniral nas je Tomo Krašovec. Po večerji je bil tak žur, da smo šli naslednje jutro direktno na trening. Devetdeset odstotkov igralcev je zamudilo. Oziroma: smo zamudili, ker sem bil med njimi. Tomo se tega gotovo spominja.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Težko rečem ... Spomnim se, na primer, da smo po tekmi v Bassanu šli vsi dva dni smučat v Alto Badio. Bili smo lepa klapa.

Še spremljate nekdanje klube?

Ja. Če nisem fizično prisoten na Čarboli, spremljam Jadran po spletu.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Tržiču in se ukvarjam z distribucijo pijač.

Kako skrbite za svoje telo?

Po pravici rečeno nič. Veliko sem na kamionu ali v avtu, res je, da imam fizično delo, a ... Slabo.