Po več kot petdesetih letih treniranja slovenskih odbojkarskih ekip je profesor športne vzgoje in odbojkarski trener Franko Drassich obesil čevlje na klin. Šport je sicer še vedno del njegovega vsakdana, saj se je pri 74 letih štirikrat tedensko še odpelje v telovadnico in tam vodi telovadbo za starejše, prekinil pa je treniranje odbojkarskih ekip.
Franko, začniva na začetku. Kdaj ste prejeli licenco za treniranje odbojke?
To je bilo leta 1961. V poletnih mesecih sem v Rovinju uspešno dokončal tečaj in prejel diplomo. Bojan Pavletič je namreč bolj nadarjenim športnikom svetoval, naj se udeležijo taborov, da bi tako pridobili športne sodelavce in trenerje za nastajajočo športno organiziranost pri nas. V Italiji na tečajih niso sprejemali nepolnoletnih, zato sem kot 17-letnik sprejel povabilo in se izšolal v takratni Jugoslaviji. Spominjam se, da je bil v Rovinju tudi Vojko Cesar, ki je opravil tečaj za trenerja atletike.
Ali bi za nas sestavili moško in žensko ekipo z najboljšimi igralci, ki ste jih trenirali v teh 50 letih?
V moško ekipo bi izbral Sergia Veljaka, Uča Jurkiča, Edija Plesničarja, Ambroža Peterlina, Edija Bosicha, Bruna in Luciana Miliča ter Igorja Guština. V žensko ekipo pa bi uvrstil Sonjo Pernarčič, Viviano Cus, Tanjo Bolčina, Miro Grgič, Cirilo Kralj, Lajris Žerjal, Eleno Maver, Karin Crissani, Martino Coretti in Danielo Ciocchi.
Pogovor lahko preberete v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.