»Po maestralu iz Slovenije v Italijo in še mimo Hrvaške«

Najboljši primorski športnik Toni Vodišek je v iskanju hitrosti in adrenalina izbral eko formulo, kot bi lahko preimenovali olimpijski jadralni razred formula kajt. Z ambicioznim 23-letnim Koprčanom, ki je bil letos srebrn na svetovnem prvenstvu, smo se pogovarjali tudi o olimpijskih zlatih željah.

Je Toni Vodišek dirkač, jadralec, letalec ali celo akrobat?

Rekel bi, da sem predvsem iskalec adrenalina in nevarnosti. Bolj kot čutim nevarnost, bolj se zabavam. Ker sem v športu iskal tudi hitrost, eko hitrost, saj je ta varna za naravo, sem tudi dirkač. Tu sem ostal nenazadnje tudi zaradi hitrosti. Jaz sem motor in v iskanju vse višjih hitrosti, pridobivam vse več želje po treningu in specifičnih pripravah.

Formulo kajt ste torej izbrali predvsem zaradi hitrosti, a je bil to, kot razumem, le eden izmed razlogov. Drži?

Oče se je ukvarjal s kajtanjem, tako da sem ta šport spoznaval že kot otrok in z njim odraščal. Vsi spomini so tudi povezani s kajtom. Ali sem v hotelu pomival krožnike ali pa smo po svetu kajtali. Leta 2012 je oče po nesreči pri obiranju oljk zaključil tekmovalno kariero, oprema pa je ostala doma in tako sem poskusil. Na začetku ni šlo vse po maslu, bilo je veliko težkih trenutkov, ko se trud ni pokazal. Očitno se nisem dovolj trudil in odrekal.

Ali se zdaj dovolj?

Po mojem se. Ali pa morda še premalo, ker smo bili drugi na zadnji regati na Kitajskem. Zdaj pa si želimo še više. Imam super družino in partnerko, ki to razume in mi omogoča, da se pripravljam. Gre za prečudovit šport, ki bi ga rad priporočal vsem. Poleti si z njim lahko zapolniš vsak dan.

V uvodnem odgovoru ste dejali, da v tem športu iščete tudi nevarnost. Je torej formula kajt nevarna za mlade?

Naj poenostavim. Ko vozimo avtomobil, ni nevarno. Če pa potisnem na plin, to lahko postane. Vsaka stvar je lahko zelo nevarna ali pa zelo varna. Odvisno je, kako se voziš.

V čem je največja razlika med kajtarji in jadralci na jadrnicah?

Kajtanje je jadranje z 10-kratno hitrostjo. Vse odločitve so sekundne, obrate je treba narediti ob pravem času in na pravem mestu. Pri jadranju porabiš za obrat pet sekund, a to v regati, ki traja dobro uro, pri nas obrat opraviš v treh sekundah, s tem da trajajo regate od 10 do 12 minut. Ravno s sodelovanjem z avstralskim trenerjem Ryanom Palkyjem sem veliko pridobil na svojem jadralnem znanju. Tu pa lahko še veliko napredujem.

Ali trenirate kdaj tudi v domačem zalivu?

Domači zaliv zelo obožujem. In vsakemu rad povem, da mi je najlepše prav doma. Prvič zato, ker lahko kajtam le 5 minut od doma. Hkrati pa zato, ker se mi zdi fascinantno, da lahko poleti ob naših maestralih jadramo iz Slovenije v Italijo in še mimo Hrvaške.

Višek v prihodnji sezoni bodo olimpijske igre. Cilj je znan, to je zlata kolajna. Kako se boste pripravljali na tak izziv?

Cilji so res najvišji, z željo po drugem mestu ne grem. Za željo pa stoji ogromno trdega dela in odrekanja. Zdaj sem se pripravljal tri tedne v Avstraliji, tja se vrnem konec januarja za še en mesec. Za tem pa pridejo priprave in tekmovanja v Evropi, predvsem pa vzljubljanje Marseilla.

Celotni intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku