»Po olimpijskih igrah me je po Trstu več mimoidočih nagovorilo«

Po naporni sezoni in krajšem oddihu je novopečena olimpijka, nabrežinska alpska smučarka Caterina Sinigoi obiskala uredništvo Primorskega dnevnika. Kot je priznala, še preden smo prednjo postavili mikrofon, jo zdaj čakajo drugačne obveznosti, po olimpijskem nastopu pa se ji je tudi prvič zgodilo, da so jo mimoidoči prepoznali na ulici. V prijetnem pogovoru s športnim uredništvom dnevnika je razkrila marsikaj, kar se je dogajalo v letošnji sezoni, pa tudi o obetih za prihodnjo.

Ste si po naporni sezoni končno odpočili?

Res sem si. Štiri dni sem bila na počitnicah na Majorki in sem si nekoliko odpočila ter predvsem odmislila vse obveznosti. Pred tem sem večkrat kolesarila in bila drugače aktivna, zdaj pa sem spet začela z dvema dnevnima treningoma. Moje telo je v dobri pripravljenosti.

Ste torej potrebovali predvsem psihični počitek?

Tako je, predvsem sem potrebovala to. Čeprav sezona ni bila tako dolga, je bila čustveno zelo naporna. Zdaj sem jo pustila za sabo in začenjamo sestavljati novo.

Ni bila dolga?

Ne, ker nas zveza ni pustila smučati do septembra, pa še takrat smo zaradi slabega vremena bolj malo. Od sredine novembra do 10. aprila pa nato ni bilo počitka. Na snegu sem bila okrog 120 dni, v prejšnjih sezonah, in kar vem od drugih tekmovalk, pa so one bile na snegu približno 150 dni. Zmanjkal mi je pripravljalni del, sem pa bila na koncu vseeno izčrpana.

Avgusta oziroma septembra najbrž niste pričakovali, da boste imeli takšno sezono.

Nisem. Pričakovala sem, da bo moja forma začela rasti šele februarja, ker se stopnjuje počasi. Prvi vrhunec sem imela konec decembra in na začetku januarja, marca pa še drugega. Za prihodnjo sezono bi si želela, da bi bilo to prej.

Največja prelomnica v vaši karieri v letošnji sezoni so bile gotovo olimpijske igre. Se z razdalje nekaj mesecev zavedate, kaj je to tekmovanje pomenilo za vas kot športnico in kaj za zamejski šport?

Kot sem že večkrat povedala, se, dokler se na olimpijskih igrah nisem prvič spustila po smučini, sploh nisem zavedala, kaj pomenijo. Tako je bilo bolje, saj sem lahko vse skupaj doživela bolj sproščeno in brez napetosti. Zdaj se končno zavedam, da sem del olimpijske ekipe, in to je največ, kar lahko športnik doseže. Predvsem športnik, ki še ni na ravni, da lahko zmaga v svetovnem pokalu, ampak je na poti do tja.

To je pomembno tudi za zamejski šport in tudi Slovenci so me malo bolje sprejeli, kajti rezultat ni bil slab, saj sem prišla med trideseterico. Predvsem med zamejci me, kamorkoli grem, ogovarjajo. Tudi ko sem se teden dni po olimpijskih igrah sprehajala po Trstu, me je več mimoidočih nagovorilo. To se mi prej ni nikoli zgodilo in se moram na to še privaditi.

Za zamejski šport je pomembno, da nas tako spoznajo v Sloveniji, saj večinoma prej, sploh v smučariji, niso poznali zamejskega sveta, zdaj pa vidijo, da imamo tudi mi potencial.

Ste morali na začetku v ekipi razlagati, kdo ste?

Ja. Večina jih sploh ne ve, kako delujejo naše šole in društva. Ne poznajo našega sveta, zato jim moram vse razložiti, in mislim, da je dobro, da začenjajo spoznavati našo manjšino. Potem ugotovijo, da smo kar močni. Včasih se norčujejo, če zgrešim kak sklon (smeh, op. a.). Sicer sem se med smučarkami najbolj povezala z Anjo Oplotnik, ki prihaja iz Trbovelj. Ona vsako toliko reče kakšno besedo po domače, jaz pa po italijansko in se smejeva druga drugi.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.