»Prehranskega režima ne moreš spremeniti iz dneva v dan«

Tudi prehrana je ključni del priprav vsakega športnika, zato je dietetičarka Melina Colsani začudeno spremljala pritožbe na račun prehrane v olimpijski vasi. Z 31-letnico, tudi našo sodelavko, smo se seveda pogovarjali tudi o prehrani.

Začniva pa na začetku. Ste že kdaj obiskali Pariz?

Ne, nisem. Mogoče še pride, a me zdaj privlačijo bolj drugi kraji.

Spremljate olimpijske igre?

Ne veliko, predvsem zaradi delovnih obveznosti. Od časa do časa preberem kako novico. Škoda, ker bi jih rada spremljala.

Katere panoge so vam najljubše?

Atletika, predvsem sprinti, odbojka (Colsani je bivša odbojkarica Zaleta op.a.), v zadnjem času pa sem vzljubila kolesarstvo. Ogledala sem si serijo Tour de France na Netflixu in spoznala meni popolnoma neznan svet.

Mnogi se pritožujejo nad hrano v olimpijskem naselju. Plavalec Peaty je dejal, da je premalo mesa. Je to dobro?

Tudi sama sem spremljala te pritožbe. Gotovo ni primerno, če lahko na primer ravno pomanjkanje mesa vpliva na uspešnost nastopa športnika. Če si vajen jesti določeno živilo, težko iz dneva v dan spremeniš prehranski režim. Tudi ni etično, da ne nudiš vseh vrst hrane in da vnašaš le en prehranski režim za vse.

(...)

Ali rekreativec ne potrebuje posebnega prehranskega režima?

Kdor trenira tri do štirikrat na teden, ne. Zdrava prehrana je čisto dovolj. Obstajajo določeni triki: dobro je že, če zaužiješ škrobni obrok, pašto ali riž, od ure do dveh ur pred aktivnostjo, po njej pa so na vrsti markohranila. Sicer pa je že dobro, če markohranila - to je maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate primerno razporediš skozi cel dan.

Ker trenirajo več, morajo profesionalni športniki tudi uživati več hrane?

Odvisno od športa. Pri estetskih športih je pomemben tudi zunanji izgled, zato so pozorni na prehrano. Podobno je pri kolesarjenju: četudi bi lahko kolesarji jedli zelo veliko, morajo ostati lahki. Tudi skakalci pri atletiki morajo na primer ohraniti lahkotnost, zato pazijo na kalorijski vnos. So pa športi, kjer si lahko težji in močnejši. Plavalci na primer jejo ogromno, saj potrebujejo veliko energije. V vodi nato lastne teže ne občutijo.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku