»Prihodnja sezona bo drugačna: manjši proračuni, slabši pogoji«

Trinajstkrat na stopničke za zmagovalke, od tega šest zlatih medalj. V sezoni 1999/2000 je osvojila mali kristalni globus v slalomskem seštevku. Ob Tini Maze in Mateji Svet naša najuspešnejša vrhunska smučarka vseh časov. To in še več je Špela Pretnar, ki med drugim danes opravlja delo v službi za stike z javnostjo krovne slovenske smučarske zveze SZS.

Nam lahko za bolj optimistično razpoloženje zaupate kakšno zakulisno prigodo, ki vas je v letošnji smučarski sezoni posebej razveselila in spravila v dobro voljo?

Nisem prisotna na vseh treningih ali tekmah, zato me v dobro voljo spravi že samo to, če se pridružim ekipi. V zelo dobrih odnosih sem tako s tekmovalci, kot trenerji in zato mi je ta čas v posebno veselje in zadovoljstvo. Najbolj sem bila vesela domače tekme za Zlato lisico, kjer so naša dekleta dosegla izjemen uspeh. Tri med petnajsterico in stopničke, je prineslo pristne nasmehe na obraz vseh. Ko so me ob zvečer vprašali po zmagovalki, sem se šele zavedala, da sploh ne vem, kdo je. Zame se je tekmovanje zaključilo, ko je v cilju prevzela vodstvo Meta Hrovat, ki je že po prvi vožnji zasedala tretje mesto.

Sezona se je v letošnjem času zaključila predhodno. Ali obžalujete njen predčasni konec?

Seveda ga obžalujem. Naši tekmovalci so bili v odlični formi in dobrih položajih, da bi zaključili boljše, kot se je na koncu izteklo. Žal mi je, da je odpadla moška domača preizkušnja v Kranjski Gori. Praznik ljubiteljev smučanja, bi zagotovo prinesel boljši izkupiček Žanu Kranjcu, ki se je boril za mali kristalni globus. Težko je bilo sprejeti takšen konec tako hitro. Takrat se sploh še nismo zavedali, kaj nas čaka.

Kaj je tisto kar najbolj pogrešate?

Pogrešam svoj običajni vsakdan, kako ga ne bi. Po naravi sem deloholik in imam sedaj preveč časa. Sem se pa z leti naučila dobro sprejemati spremembe in mi s tega vidika ni prav težko, čeprav me določene stvari skrbijo.

In kaj prav nič?

Mogoče pa res ne pogrešam divjanja po ljubljanskih ulicah v vlogi taksi službe, ko popoldan prevažam otroka na trening in lovim zadnje minute.

Kako poteka vaš vsakdan v karanteni?

Zjutraj šolske obveznosti, ki so mi celo največji izziv. Sem mama tretješolca, z občutkom, da sem ponovno sedla v šolsko klop. Vzporedno delam svoje stvari za službo, potem kaj pospravim. Verjetno sem tako kot večina tudi sama uredila marsikatero omaro, polico predal ... Popoldan pa odtečem svoj krog, da si napolnim baterije. Gibanje mi vedno obdrži pokončno držo in zbistri misli.

Obdobje pred in po koronavirusu. Ali mislite, da se bo karkoli spremenilo?

Zadnje leto sem stalno govorila, da bo slej kot prej nekje počilo. Denar je bil prepoceni. Krediti so bili ugodni ter dostopni, cene nepremičnin so šle v nebo, življenjski standard večine pa zelo visok. Seveda ne smemo pozabiti ljudi v stiski, ki vedno so in vedno bodo, ne glede na situacijo. Kaj se bo spremenilo je težko napovedovati, ker šele začenjamo zavedati, kaj nas čaka. Verjetno pa bomo vsi morali stopiti nekaj korakov nazaj, narediti nekaj dobrega za sočloveka, za naravo in konec koncev tudi zase, se vprašati, kaj res potrebujemo in česa ne, se naučiti drugačnega načina življenja in spremeniti določene navade, kar bo verjetno najtežje.

Kaj nameravate storiti kot prvo, ko bo karantena zaključena?

O tem sploh ne razmišljam. Vesela sem, da so vsi okoli mene zdravi in to me popolnoma zadovoljuje. Tega sem se na srečo zavedala že prej in to je resnično največje bogastvo. Tako tudi skušam vzgajati svojega otroka, da ne bi bil sebičen in da je vedno potrebno pomagati drugim in se čemu odpovedati. Če mi bo uspelo, bo pokazal čas, k temu bom strmela naprej, posebnih želja pa nimam.

Vaša projekcija prihodnje smučarske sezone?

Najprej si sploh želim, da sezona sploh bo. Sigurno bo drugačna, saj se bodo zmanjšali budžeti in pogoji za trening. V tem trenutku bi vsi morali testirati novo opremo za prihajajočo zimo, ampak mislim, da še lep čas ne bodo stopili na smuči. Prav vsi moramo biti v tem trenutku potrpežljivi in si pomagati med seboj. Vsak seveda po svojih močeh in zmožnostih. Bolj bomo morali stopiti skupaj in pozabiti na sebičnost, ki je prevečkrat naša stalnica. Srečno vsem.