Redko kdaj so popolni

Slovenska reprezentančna košarka je prehodila dolgo pot organske rasti, ki je slednjič, v trenutku, ko tega ni bilo moč pričakovati, prinesla tako želeno odličje na velikih tekmovanjih.

Od leta 2017, ko na evropskem prestolu kraljuje Slovenija, se je z reformo reprezentančnih tekmovanj marsikaj spremenilo. Nihče nima več zagotovljene uvrstitve na velika tekmovanja, sredi neurejenih odnosov v trikotniku Fiba-evroliga-liga NBA so se zvrstile kvalifikacije za svetovno in evropsko prvenstvo, ki so bile za mnoge manjše ekipe stresne. Če komu, se malim nacijam pozna odsotnost najboljših igralcev, ki so v klubih evrolige ali v ligi NBA.

Slovenska reprezentanca je iz cikla v cikel doživljala veliko sprememb, zdaj se zdi še najbližja najmočnejši postavi. Eurobasket je prinesel slovo Gorana Dragića, ki se bo zdaj vrnil le za uradno poslovilno tekmo, od zlate generacije ni več Gašperja Vidmarja, Anthoniya Randolpha in Saše Zagorca. Ostali so - eni večkrat, drugi manjkrat zraven, z izjemo Vlatka Čančarja in Luke Dončića (Nba) ter v določenem obdobju Klemna Prepeliča in Zorana Dragića, ko sta pač igrala v evroligi.

Tokrat so v ekipi praktično vsi najboljši, z izjemo Čančarja in Prepeliča, prihaja tudi Žan Mark Šiško, ki bi se v reprezentanco lahko vključil že prej, če ga ne bi pot iz koprskega kluba vodila naravnost v evroligaški Bayern iz Münchna. Selektor Aleksander Sekulić in njegov predhodnik Rado Trifunović sta v reprezentančnih akcijah v zadnjih letih preizkusila več kot 30 igralcev, a kakor koli obračamo, se vedno vrnemo k 15. imenom, ki trenutno lahko igrajo na visoki ravni. Prejšnji eurobasket sta za kakovostni skok navzgor izkoristila Prepelič in Blažič, ki je bil v zadnjem času v izjemni formi.

Rok Maver, Primorske novice

Več v prilogi, ki je bila objavljena v petkovem Primorskem dnevniku.