»V vseh različnih fazah in ligah sem navezala lepa prijateljstva«

Iz priloge Šport plus v torkovem Primorskem dnevniku.

Karin Crissani je bila več let med najboljšimi, morda najboljša podajačica med Slovenci v Italiji. Zato je nekaj sezon odigrala tudi v ligah, ki niso bile v dometu njenega matičnega društva Sloga.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Sezona 2013/14 je bila moja zadnja. Igrala sem pri Zaletu. Zadnjo tekmo smo igrale v Trstu in izgubile. Meni je bilo žal, da končujem s porazom. V naslednji sezoni se je poškodovala podajačica in sem priskočila na pomoč na tekmi, ki se je končala po petih nizih. Igrala sem ves čas in tudi zmagale smo.

Kakšni pa so bili vaši športni začetki?

Odbojko sem začela igrati na srednji šoli, in sicer po pouku s profesorjem Peterlinom. Do takrat sem kotalkala pri Poletu.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali odbojko?

Ja.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Moje drugo napredovanje iz B2- v B1-ligo. Prvič sem v B1-ligo napredovala s Pordenonom, a po play-offu. Naslednjo sezono z Gradisco je bilo lepše, ker smo osvojile prvenstvo.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Ja ja, tudi po treningu večkrat, predvsem od žalosti.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

V celi karieri nisem nosila dresa s svojim imenom. Ali sem v ekipo s takimi dresi prišla prepozno ali pa sem odšla prezgodaj.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Imela sem jih veliko, meni najljubši je bil zadnji, Edi Bosich.

Katera od soigralk ali nasprotnic vam je najbolj ostala v spominu?

Bilo je več faz: mladinske kategorije, Sloga, združena ekipa Kontovela, Pordenon, Gradisca, Fincantieri, pa povratek k Slogi oz. Zaletu. V vseh teh fazah sem navezala lepa prijateljstva.

Se še kdaj srečate z nekdanjimi soigralkami?

Večkrat.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Zelo. Najlepše je bilo, ko smo šle na priprave.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Dosti jih je, a mislim, da je prav, da kar se je zgodilo v slačilnici, ostane v slačilnici. Lahko pa povem, da ko smo bile stare 16 ali 17 let, smo v kombiju veliko pele in skakale. Mislim, da je vozil Martin Maver, ko se je med potjo na gostovanje kar naenkrat zaslišal močan udarec. Pokvarilo se je kolo. Na tekmo smo vseeno prišli, pravočasno.

Še vedno spremljate svoj nekdanji klub ali šport?

Zadnja leta zelo malo zaradi dveh otrok. Ko bosta dovolj zrasla, upam, da bom.

Kje živite in s čim se ukvarjate?

Živim v Nabrežini in sem, tako piše na vizitki, vodja oddelka upravljanja NPE in kvalitete kreditnega portfelja na ZKB.

Kako danes skrbite za svoje telo?

Enkrat tedensko obiskujem tečaj plavanja. Ko uspem, grem na sprehod, čeprav časa ni veliko.