Veš, mama, videl sem Luko Dončića

Sobotni košarkarski spektakel in na splošno prejšnji teden v Trstu sta postregla za številne nepozabne trenutke. Poskušali bomo strniti nekaj utrinkov ter podati nekaj ocen o dogajanju in protagonistih prejšnjih dni.

AŠZ JADRAN – »Krovno« košarkarsko društvo, začenši z menedžerjem Borisom Vitezom, je poskrbelo za to, da je Trst gostil edinstven dogodek, ki si ga bodo ljubitelji košarke, a ne samo oni, dolgo zapomnili. Privabiti dve državni reprezentanci, pogostiti na primeren način zvezdnike takšnega kova in napolniti dvorano Allianz Dome res ni od muh. Veliki met pa je dobesedno uspel, ko je Luka Dončić anticipiral svojo pridružitev soigralcem, tako da vsi, ki so bili prisotni v dvorani, bomo lahko po zgledu pesmi neapeljskih navijačev »Oh mamma mamma mama, sai perché mi batte il corazón? Ho visto Maradona, ho visto Maradona, ué mammà, innamorato son,« peli, da smo lahko videli na igrišču Luko Dončića in da smo vanj zaljubljeni. Kapo dol Jadranu za to.

VELIKI TRG – Če je bilo dogajanje ob reprezentancah vrhunsko, je bilo morda igrišče na Velikem trgu nekoliko neizkoriščeno. Res lepa zamisel bi zaslužila najbrž bolj kakovostne (morda mladinske) turnirje ter še večje dogodke. Konec junija, ko je sezone konec, pa je najbrž težko organizirati tovrstna tekmovanja. Vsega se namreč ne more imeti, dejstvo, da smo ob ob 1. uri zjutraj v noči na nedeljo opazili nekaj mladih, ki so na igrišču na Velikem trgu igrali košarko, pa je vsekakor uspeh.

CHEERDANCE MILLENIUM – Aplavz članicam navijaške skupine Cheerdance Millenium, ki so s profesionalnim nastopom brez kake večje treme pred tolikšnimi gledalci popestrile vse prekinitve in si prislužile veliko navdušenega ploskanja. Svoje je prispevala tudi akrobatska skupina Dunking Devils, tako da se med polčasom ni nihče dolgočasil. Super tudi dvojezični napovedovalec Rado Šušteršič.

ALLIANZ DOME – Da ne bomo naštevali samih pohval, dvorana Allianz Dome, ki je bila nabito polna, se ni najbolje izkazala. Nekateri gledalci so se pritoževali, da je v baru takoj zmanjkalo mineralne vode, pokovke in prigrizkov, nekatera stranišča so bila zaprta oziroma slabo označena, v dvorani je bilo na splošno zelo vroče, imeli pa smo tudi občutek, da za varnost ob igrišču ni bilo brezhibno poskrbljeno. Najbrž ne bi škodil obisk bližnjih ljubljanskih Stožic.

LUKA DONČIĆ – Bodimo odkritosrčni. Že sama tekma med Italijo in Slovenijo je bila pomembna prireditev, njeno razsežnost pa je neštetokrat pomnožila »last minute« prisotnost Luke Dončića. Lep del gledalcev je namreč nosil dres s številko 77. Zvezdnika iz lige NBA so v začetku tedna »pretihotapili« v Trst, zaradi njegove močne želje pa sta tako Fiba kot NBA prižgali zeleno luč, da se lahko Dončić predčasno udeleži treningov ter da nastopi v Trstu.

Naj le spomnimo, da je treba predvsem v košarki večkrat dobesedno prosjačiti igralce (tudi bistveno nižjega ranga), da nastopijo za reprezentanco, medtem ko je eden najboljših košarkarjev na svetu pritiskal za to, da se lahko takoj pridruži ekipi. Dončić je med drugim razveselil številne mlade in manj mlade košarkarske ljubitelje, saj je marsikomu podelil avtogram, zaradi takega »obleganja« pa je bil ob koncu tržaškega tedna vidno utrujen, če ne že nekoliko naveličan. Vsekakor je Luka navdušil tudi ljubitelje pristne košarke, saj je na igrišču prebil veliko minut. Opazilo se je, da še zdaleč ni igral 100-odstotno, sam je po tekmi priznal, da je Slovenija igrala slabo, kljub temu pa je s svojimi podajami in step-back meti za tri točke dvignil na noge prav vse gledalce, tudi nasprotnike, saj je italijanski selektor Gianmarco Pozzecco priznal, da je gledanje Dončića nekaj edinstvenega tudi zanj. Ne smemo pozabiti, da je te besede izrekel olimpijski podprvak, sploh pa je bil Tržačan eden najbolj genialnih organizatorjev igre, ki so kdajkoli branili italijanske barve.

GORAN DRAGIĆ – »On je najhitrejši od vseh, še vedno je v zelo dobri formi. On je naš kapetan in vodja,« je o Goranu Dragiću povedal Dončić. »Gogi« je v Trstu spet dokazal, da je pravi gospod, na igrišču in zunaj njega, saj se je z vsemi, tudi tistimi, ki so ga naključno srečali po Trstu, obnašal spoštljivo in zgledno, čas si je na splošno vzel za vse. Duhovni vodja ekipe je še vedno ključen člen reprezentance in bo zelo pomemben na kvalifikacijskih tekmah. »Upajmo, da nam bo nato še naprej pomagal,« je o njem še dejal Dončić. Res vsi upajo, da bi lahko Dragića prepričali, naj nastopi še na septembrskem EuroBasketu, saj bi bila z njim Slovenija nedvomno med favoriti za zmago. Goran, ne glede na to, ali se boš premislil ali ne, si si postavitev spomenika že zaslužil.

GIANMARCO POZZECCO – Največjih ovacij poleg Dončića je bil deležen italijanski selektor, ki je svoj krstni nastop na klopi »azzurrov« opravil pred domačo publiko. Pozzeccu so ploskali prav vsi, od Tržačanov do slovenskih navijačev, ker je »Poz« pristna osebnost, ki jo takoj vzljubiš. Sam je bil pred, med in po tekmi zelo ganjen, saj je imel za seboj s čustvenega vidika zelo zahteven teden. Ekipa, ki jo je imel na voljo, je bila prešibka, da bi lahko bila kos Sloveniji, upati je treba, da bo Italija s prihodom nekaterih košarkarjev, začenši z Datomejem in Fontecchiom, nekoliko bolj konkurenčna. Če se to ne bo zgodilo, bo Pozzecco predvidoma v prihodnjih mesecih naletel na ostre kritike, ki si jih ne zasluži.

TOMAS WOLDETENSAE – Najboljši v dresu Italije ima za seboj zelo težko družinsko zgodbo s srečnim koncem. Odraščal je v Bologni le z mamo, Eritrejko, ki jo je Tomasov oče takoj zapustil. Njo in Tomasa pa je »posvojil« starejši zobozdravnik Alfio Benazzi, ki je Tomasovo mati zaposlil kot osebno negovalko, njej in malemu sinu pa je z denarno podporo zagotovil boljšo prihodnost. Alfio Benazzi je pred tremi leti umrl, pred smrtjo pa je Tomasovo mamo poročil ter ji tako znova pomagal. Njemu v spomin ima Woldetensae tudi črko B na dresu. V soboto je pod vodstvom Pozzecca opravil krstni nastop za reprezentanco, takoj je ukradel žogo Dončiću in zadel koš, naposled pa je zbral 13 točk, potem ko je do pred kratkim še igral v A2-ligi. Res lep zgled za marsikoga.

GORAN VOJNOVIĆ – Prejšnji teden ni izstopal le Goran Dragić, a tudi Goran Vojnović. Režiser in scenarist je na mojstrski način v dokumentarnem filmu z naslovom 2017 in podnaslovom Tri, dva, ena. nič, Slovenija je evropski prvak, ki je bil v četrtek na ogled v tržaškem gledališču Miela, predstavil ozadje epopeje slovenske košarkarske reprezentance, ki je pred petimi leti zasedla evropski prestol. Kdor je zamudil tržaško projekcijo, mu svetujemo, naj si film čimprej ogleda.

PUBLIKA – Dvorana Allianz Dome je bila polna do zadnjega kotička, prisotni pa so se, razen nekaj »letal«, ki so poletela na igrišče, obnašali zgledno. Med himnama obeh držav npr. ni bilo slišati niti enega žvižga. Vzdušje je bilo res enkratno, saj so bili navijači približno enakomerno porazdeljeni, tako da so ljudje z enakim navdušenjem in hrupom pospremili tako slovenske kot italijanske koše. Kot vedno pravi Sergio Tavčar, v redkokaterem mestu ljudje toliko razumejo o košarki, kot v Trstu.

Pisec teh vrstic je Goričan, mora pa priznati, da to drži. Tržaška publika je te besede spet potrdila, saj je atraktivne akcije slovenske reprezentance, začenši z Dončićevemi, primerno pospremila.

ZOKIJEV SIN – Po koncu tekme je šov ukradel Marko, sin Zorana »Zokija« Dragića, ki je plesal ob robu igrišča, pred tem pa je med dvobojem sedel na slovenski klopi v družbi očeta, strica in ostalih članov »razširjene družine« oziroma reprezentantov.

Oblečen pa je bil v očetov dres, v spomin na sezono 2019/20, ko je Zoran branil barve tedanje tržaške Alme v italijanski A-ligi. Lep poklon mestu, ki je mlajšega od bratov Dragić žal gostil le polovico sezone.

»SLOVENSKA« FIP – Da šport približuje in podira meje, smo že vedeli. Italijanska košarkarska zveza Fip pa je v soboto uporabila več slovenščine kot jo je v življenju uporabil marsikateri Tržačan, ki je sedel na tribuni. Na svojem Instagramu se je Fip zahvalila tržaškim navijačem in Slovenski košarkarski zvezi (KZS), s tem da je v slovenščini napisala »Hvala vam! Se vidimo kmalu!«

»TRST JE NAŠ« – Sobotni absolutni zmagovalec pa je nedvomno zelo mlad košarkar Jadrana. Ob 23. uri zvečer je deček, oblečen v Jadranovo majičko, pred dvorano Allianz Dome zagledal generalnega sekretarja KZS Radoslava Nesterovića, ki med drugim kot igralec ima šampionski prstan iz lige NBA, in mu zakričal: »Trst je naš«. »Rašo« je takoj stopil do njega in mu dal »petico«. Žal ne vem, kako se imenuje Jadranov košarkar, vem pa, da je prava legenda.