Nedelja, 03 julij 2022
Iskanje

Za finale Eurobasketa 2017 je obtičal v Sarajevu

Pogovor s slovenskim košarkarjem Mitjo Nikolićem, ki je obiskal kamp KK Bor

Trst |
21. jun. 2021 | 9:00
Dark Theme

Slovenski košarkar Mitja Nikolić je v petek obiskal mlade košarkarje, ki so se udeležili letošnjega kampa KK Bor. Tridesetletni Postojnčan, ki je v letošnji sezoni igral v italijanski A2-ligi v dresu Treviglia, je bil pred dvema letoma na Stadionu 1. maja že gost Borovega kampa. Radovednim mladim košarkarjem je Nikolić razkril, kakšno je življenje profesionalnega športnika, otroke pa je navdušil predvsem, ko je omenil Luko Dončića.

Kako se je začela vaša košarkarska pot?

Začel sem pri šestih letih. Prihaja iz košarkarske družine, saj je bil moj oče David prej igralec in nato trener. Kot otrok sem vedno hodil z njim na tekme, čeprav sem mu na začetku razlagal, da me košarka ne zanima in je ne bom nikoli igral. Ko sem začel obiskovati osnovno šolo, pa sem začel obiskovati treninge. Najprej je bilo to enkrat tedensko, nato se je vse skupaj stopnjevalo in iz nekega heca je nastal profesionalizem. Pri petnajstih letih sem že treniral dvakrat dnevno, tudi zjutraj pred šolo.

Ste se kdaj preizkusili še v kakšni drugi športni panogi?

Seveda, lahko rečem, da sem bil zelo uspešen kegljač. Imam tudi dve ali tri kolajne z državnega prvenstva v kegljanju. Skupaj s košarko sta bila tudi edini dve panogi, s katerima sem se resneje ukvarjal. Nekje v 6. ali 7. razredu osnovne šole pa sem se moral opredeliti za eno in tako sem izbral košarko.

Kdaj ste prišli do spoznanja, da lahko postanete profesionalni košarkar?

Od vedno sem si to želel, od vedno sem tudi v to verjel. Nikoli se nisem obremenjeval s tem, ampak sem enostavno verjel, da bom od košarke živel in da si tega največ želim. In to mi je tudi uspelo.

Začeli ste v Postojni, nato igrali v mladinskih selekcijah ljubljanske Olimpije in Slovana. Nato ste v članski kategoriji zamenjali številne klube. Kje ste se najbolje znašli?

V mlajših kategorijah sem igral le v Sloveniji, nato pa sem se preizkusil tudi v tujini. Na koncu pa lahko rečem, da sem se najbolje znašel ravno v Italiji. Všeč mi je in tukaj nameravam tudi nadaljevati svojo kariero.

Igrali ste za mladinske državne selekcije, nato pa tudi za slovensko člansko reprezentanco. Kakšen je vaš najlepši spomin v dresu Slovenije?

To je bila nedvomno uvodna tekma na evropskem prvenstvu leta 2015. Igrali smo v Zagrebu proti Hrvaški. V zagrebški areni je bil 20 tisoč gledalcev, tri četrt je bilo jasno Hrvatov, mala peščica Slovencev pa je bila vendarle glasnejša. Začel sem v prvi peterki in branil Bojana Bogdanovića. To je bila moja prva uradna reprezentančna tekma in takoj je bila neka udarna tekma. To je bil moj najlepši spomin na moje reprezentančno obdobje, bilo je enkratno doživetje.

Dve leti kasneje ste Eurobasket izpustil zaradi poškodbe, mlajši brat pa je v Istanbulu osvojil zlato kolajno. Kakšen je odnos imate z Aleksejem, ki trenutno igra v prvi francoski ligi?

Super odnos imava, stalno sva na vezi. Zelo sem vesel, da mu je uspelo osvojiti zlato kolajno. Meni je žal, da takrat nisem bil zdrav in nisem bil v reprezentanci. Ampak tak je pač šport. Imam pa zelo zanimivo prigodo glede tistega evropskega prvenstva. Bil sem pripravljen gledati finale v Istanbulu. Letal pa ni bilo več na razpolago, le iz Sarajeva smo dobili let. S prijateljem sva šla v Sarajevo in tam na letališču tudi obstala, saj letalo za Istanbul ni poletelo zaradi slabega vremena. Finale sva si tako kot še 20 do 30 Slovencev ogledali na televiziji, ki je visela na nekem drevesu. Razočarani smo bili, saj smo imeli že karte in rezervacijo za hotel. Bila je zanimiva, toda po svoje tudi zelo grenka izkušnja.

Celoten intervju v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava