Petek, 19 julij 2024
Iskanje

»Zdaj si preprosto želim vsakič nekaj več«

Uspešna karateistka Shinkai karate cluba iz Zgonika, Mija Ukmar, doma s Kontovela

Zgonik |
17. jul. 2019 | 18:44
Dark Theme

Članica Shinkai karate cluba iz Zgonika, Mija Ukmar, je letos na najpomembnejših tekmah sezone v tradicionalnem karateju potrdila, da je med letniki 2001 in 2002 najboljša v Italiji. V katah, obveznih figurah, je 18-letnica, sicer črni pas, zmagala v kategoriji mladih upov na Trofeji dežel, v začetku junija pa je primat potrdila tudi na državnem prvenstvu, kjer je prvič stala na najvišji stopnički. Že tri leta vadi tudi z reprezentanco v okviru reprezentančnega programa »azzurrabili« in je zdaj tik pred tem, da jo zveza uradno vpokliče v izbrano vrsto.

Dijakinjo liceja Slomšek – v naslednjem šolskem letu bo maturantka – odlikuje odločnost, vztrajnost in včasih tudi trmoglavost, kar ji omogoča, da začrtano pot vedno izpelje do konca. Pri učenju, v športu in življenju nasploh.

Mija, kdo je »kriv«, da se že dvanajst let ukvarjate s karatejem?

V bistvu moj oče. V Primorskem dnevniku je prebral, da prireja Shinkai club dan odprtih vrat in sva šla pogledat. Takrat sem obiskovala 1. razred osnovne šole in prvi stik z do tedaj nepoznano disciplino je bil zelo dober. Spoznala sem drugačen svet, navdušena sem bila že po prvih treningih. Prvi dve sezoni sem ob karateju vadila še ritmiko, potem pa sem se osredotočila samo na karate. Igre z žogo pa mi niso bile nikoli pisane na kožo.

Karate je kljub večstoletni tradiciji številnim še nepoznan. Kaj pravijo o karateju tvoji prijatelji?

Večina ga res ne pozna. Mislijo, da vključuje izključno borbo, kar seveda ne drži. V tem športu je tudi veliko filozofije. Občasno tudi ne razumejo, zakaj vztrajam, če nimam prave klape. Seveda je lepo, ko na tekme potujem s sovrstniki in prijatelji, a v tem trenutku svoje športne poti ne potrebujem družbe. Vse delam zase.

Vse od začetka kariere ste zelo uspešni: je bil vaš cilj od malih nog uspeti v tem športu ali se je vse odvilo bolj spontano?

Od malih nog sem stremela k zmagi. Ko se ni izšlo po pričakovanjih, je bilo razočaranje veliko, planila sem v jok. Počasi pa sem dozorevala in ugotovila, da so porazi del športne poti. Vsak poraz me je namreč dodatno motiviral, da sem še bolj napredovala. Zdaj si preprosto želim vsakič nekaj več, postavljam si manjše cilje. In zdaj sem tu.

Februarja ste stopili na najvišjo stopničko Trofeje dežel, ki je različica državnega prvenstva, le da tam nastopajo deželne izbrane vrste, junija pa ste osvojili državni naslov. Kateri rezultat je za vas pomembnejši?

Zagotovo državno prvenstvo, saj sem na najvišji stopnički stala prvič. Nekateri pravijo, da mi je to končno uspelo, ker sem si izrila dva modrostna zoba. Šalo na stran. Celo sezono sem vadila za ta rezultat in ga tudi dosegla. Na Trofeji dežel sem zmagala že lani, enkrat sem bila tretja, na državnem prvenstvu pa sem prvič osvojila kolajno. In še zlato po vrhu.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava