Partizanska pesem ogrela Kulturni dom

Brez pretirane retorike, brez samopoveličevanja, brez nostalgije, z zanosom, poudarjanjem aktualnosti sporočil, iskanjem stika z mladimi. Tako je Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič praznoval 40-letnico neprekinjenega delovanja v razprodani veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu. Trud organizatorjev za velik jubilejni projekt je tako poplačal dvojni uspeh, saj so se izognili standardnemu obredu in so praznovali s polnoštevilnim odzivom publike, kar bo tudi v prihodnje spremljalo vse etape jubilejne turneje, ki se je začela v Trstu, a bo ponesla partizansko pesem še v Ljubljano, Novo Gorico in Zgonik.
»Če so nam že vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet!« je pisal Pinko Tomažič in tisto petje, ki je opogumljalo partizane in borce osvobodilnih bojev po vsem svetu je res ohranilo svojo moč skozi generacije. Partizanska pesem je sporočilo, zato ne potrebuje priložnostnih govorov; v bogat koncert je uvedla le dvojezična beseda Poljanke Dolhar, sourednice (skupaj s Saro Sternad) jubilejne brošure. Z njenimi besedami se je večer pričel s pogledom generacije, za katero je vera v pravičnejši svet večno mlad ideal in so te pesmi primerne tudi v tem času, ko se vrednote prepogosto omejujejo na prazne besede ali slogane.
Vsebine teh pesmi ne spadajo v muzejsko retrospektivo, predvsem pa ne govorijo samo o Slovencih v vojnih časih, saj vsi narodi stremijo po svobodi in pravici in povsod so se ljudje borili (in se borijo) za svoje ideale in za boljši svet. Zato je partizanski zbor želel izpovedati to zgodbo o idealizmu v več jezikih, z glasbenim potovanjem skozi države, kjer sta (bila) ogrožena mir in enakopravnost, a tudi pravice delavcev.
Z rockovsko izvedbo pesmi Na juriš so za začetek stopili na oder slavljenci in njihovi prijatelji: Partizanski zbor Ljubljana, ki ga vodi Franc Gornik, energične Kombinatke pod vodstvom Mateje Mauri in slovenski taborniki v Italiji Rodu modrega vala. Ritmično posodobljene različice pesmi so tudi v nadaljevanju začinile izvedbe skladb, pri katerih so sodelovale skupine Kraški ovčarji, Dirty Fingers in The Freakwaves, ki so tudi samostojno, vsaka na svoj značilen način interpretirale partizanski duh.
Za razvedrilo v kabaretnem duhu sta poskrbela igralca Boris Kobal in Gojmir Lešnjak-Gojc s humorističnimi skeči na temo dveh partizanov »v zamudi«, ki ugotovita le več desetletij pozneje, da se je vojna končala, a tudi, da se je razvoj dogodkov večkrat izneveril prizadevanju nekdanjih borcev. S primerjavo med preteklostjo in sedanjostjo pa se je poigral Iztok Mlakar z »rapsodijo furioso za partizanski zbor, orkester in motorno žago«. Vlado Kreslin je s svojim prepoznavnim glasom ovrednotil izvedbo pesmi Bella ciao in je iz svojega repertoarja podal še To ni političen song, Drago Mislej Mef pa je ubral svoje zbrane kantavtorske strune s pesmijo Svoboda, kateri je sledila Abraham Lincoln Brigade.