Ujeti med birokracijo in brezposelnostjo

Pred vojno in revščino so pobegnili v tujino, z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi so se pomikali skozi puščave in gozdove, čez morja in gorovja. Njihov edini cilj je bil poiskati miren kotiček na tem svetu, kjer bi si lahko ustvarili novo življenje. Kljub temu, da so zdaj že lep čas v Evropi, tega kotička še niso našli. Predpogoj za normalno življenje na stari celini so »papirji« in delovno mesto, mladi Ahmadi, Amir in Husein pa so trenutno v nekakšni čakalnici, v neprijetnem limbu, ki jim ne dopušča veliko možnosti. V enem izmed devetih stanovanj, ki jih v Trstu upravlja italijanski konzorcij za pribežnike ICS, nam mladi povedo, da bi začasno delali celo brezplačno, a da na trgu dela v sedanjih okoliščinah niti to ni mogoče. S trebuhom za kruhom pa ne smejo v drugo evropsko državo, ker so z birokratskega vidika »zasidrani« v Italiji.
S trojico gostov konzorcija ICS se pogovarjamo tik pred 20. junijem, ki so ga Združeni narodi razglasili za svetovni dan beguncev. Vsak sogovornik ima posebno zgodbo, iz vsake od teh zgodb bi lahko razvili filmski scenarij. Najmlajši je 20-letni Husein, ki je odšel iz Gane, ko je bil star komaj 15 let. Od doma so ga gnale težke življenjske razmere in nemiri v pretežno muslimanskem severnem delu države. »Lahko bi odšel na jug Gane ali pa na sever čez mejo. Šel sem po tej poti,« pravi Husein, ki priznava, da se mu po petih letih močno toži po domačem kraju, kjer živita njegova mati in sestra. Na sebi ima rumeno majico ganske nogometne reprezentance, slovitih »črnih zvezd«. Pravega cilja na začetku ni imel, v avtomobilu se je peljal skozi Burkino Faso in Niger: »V Nigerju je tako, da ti lahko vsak hip ukradejo hrano izpred nosa. Tam seveda nisem imel kaj iskati.« V prestolnici Niamey se je pridružil večji skupini ljudi, vsi so bili namenjeni v Libijo. Naslednja postaja je bilo tuareško mesto Agadez, tridnevnemu počitku je sledilo mučno tritedensko potovanje po Sahari. »Hrane skoraj ni bilo, vode zelo malo, temperatura pa je bila vseskozi nad 40 stopinjami. To je bilo moje prvo potovanje nasploh,« pripoveduje mladi Ganec. Skozi puščavo so potovali skoraj tri tedne. Husein pa si je na koncu predstavljal, da bo ostal v Libiji: »Tam ni bilo slabo. Delal sem, ob meni so bili še drugi rojaki, kultura je muslimanska. Velika ovira pa je bilo pridobitev dovoljenja za prebivanje. Nekega dne mi je neki moški predlagal, naj z njegovo pomočjo odpotujem v Evropo.« Od tistega dne je delodajalec v celoti zadrževal njegove plače, denar je menda šel neposredno organizatorjem potovanja na staro celino. Husein je mislil, da mu bo nekdo na koncu prinesel letalsko karto, a se je motil. Nekega večera ga je organizator poklical v hišo, kjer se je trlo ljudi. Odpeljali so jih na obalo in tam se je mladenič s 75 begunci vkrcal na barko, ki je bila velika kot navadna spalna soba. Neznosna plovba je trajala en dan in eno noč. »Bližala se je nevihta in verjetno bi kmalu vsi umrli, ko nas ne bi v morju pred Sicilijo rešila italijanska mornarica.« Izkrcali so se v pristanišču Porto Empedocle: prvi stik z Evropo. Pozneje je končal v Trstu in k sreči prišel pod okrilje konzorcija ICS, ki mu nudi prenočišče, prehrano in pomoč. Z enoletno humanitarno zaščito lahko živi v Italiji in išče zaposlitev, delovnih mest pa sploh ni. »Nisem vedel, da bo tu tako težko. Opravil sem tečaj čiščenja, lahko tudi postavljam keramične ploščice, a trenutno ni nobenih delovnih priložnosti. Niti za prostovoljca. Ko pa samo ždiš, se počutiš slabo.«
Ahmadi je 27-letni Afganistanec iz Kabula, njegov materni jezik je paštunski. Nekdanji uradnik je v začetku lanskega leta krenil na dolgo pot proti zahodu: »Dva meseca sem potoval peš, na konju, z avtom in drugimi vozili ter na ladji.« V Iranu se je vključil v večjo skupino beguncev iz Afganistana in Pakistana. Odisejada se je nadaljevala vse do Male Azije, »morje med Turčijo in Grčijo pa smo prepluli z gumenjakom«. V Grčiji pa so se begunci skrili pod tovornjake, ki so se vkrcali na trajekt za Italijo. V Rimu je Ahmadi zaprosil za politično zatočišče in se znašel v ogromnem šotorišču, ki se nahaja v nekem parku v večnem mestu. Tam so bili ljudje iz Sirije, Iraka, Irana, Pakistana, Bangladeša, nekateri pa so čakali že več mesecev. »Meni ni bilo všeč, prišel sem v stik z ICS in zdaj sem v Trstu.« Ahmadi je tu od marca lani, tako kot Husein precej dobro obvlada italijanščino. Ima triletno subsidiarno zaščito (to je ena od treh možnih oblik zaščite v Italiji, pravi politični azil traja pet let) in obiskuje poklicni tečaj za vodne inštalaterje: »Hočem poiskati zaposlitev in postati samostojen. Prek treh različnih kanalov sem iskal delodajalca, da bi zanj delal brezplačno. Imam še preveč prostega časa in bi se rad naučil poklica. Kaže pa, da ni povpraševanja. Sem v državi, v kateri ni dela niti za domačine, v drugih evropskih državah pa ne smem iskati zaposlitve. To je moreče.«
V posebnem položaju pa je 25-letni Amir, izobraženi Pakistanec iz Pešavarja (na meji z Afganistanom), prav tako Paštun. V domovini je poučeval angleščino, diplomiral iz arhitekture in spletnega dizajna, delal je pri Rdečem križu. V angleščini nam razloži, da je leta 2011 odpotoval v Evropo po isti poti kot Ahmadi, le da se je na koncu ustavil v Belgiji, kjer je zaprosil za azil. V belgijskem Hasseltu je osem mesecev prebil v ogromnem begunskem taborišču za 600 ljudi. »Življenje je bilo trdo. V sobi nas je bilo šest, za vsak obrok smo ure in ure čakali v vrsti. Ene in iste špagete smo jedli tri dni zapored, najbolj sta nas ubijala rutina in brezdelje. Slabo mi je bilo, počutil sem se utesnjenega,« se v angleščini spominja Amir. Grenki občutki ga v dobri meri spremljajo še danes, čeprav ne stanuje več v belgijskem taborišču, temveč v tržaškem stanovanju. Belgija ga je naposled zavrnila in poslala nazaj v Italijo, Amir pa že dalj časa čaka na odločitev posebne komisije, ki mora določiti, katera od dveh držav se mora ukvarjati z njegovo prošnjo za politično zatočišče. Načeloma naj bi komisija odločala v največ šestih mesecih, minilo pa je že deset mesecev. Mladi Pakistanec ne more in ne sme delati nič drugega, kot čakati. Ujet je v evropsko birokracijo, položaj pa postaja neznosen. Počuti se kot žival, ki se hrani, spi in se sprehaja v svoji kletki. Desno in levo, vsak dan enako. »Vtis imam, da vsak dan krvavim. Znorel bom. Vem za ljudi, ki so v podobnem položaju enostavno obupali ...«