Konec dober, vse dobro?

V zadnjih letih smo se žal privadili tudi na to: da morajo obupani ljudje kričati, ker se jim zdi, da jih v nasprotnem primeru nihče ne posluša. Da morajo opozoriti nase z eklatantnimi dejanji, ker se v nasprotnem primeru nihče ne ukvarja z njihovimi težavami: z vzponom na žerjave, z zasedbo opustošenih zaporov, z grožnjami, izrečenimi pred odprtimi okni ...
Tako je bilo tudi v četrtek dopoldne v tržaški občinski palači, ko se je nekaj po 9. uri moški srednjih let povzpel do okna v drugem nadstropju in obupano kričal: da je že pet let brezposeln, da nujno potrebuje delo, da je naveličan je dejstva, da mora po topel obrok v Karitasovo menzo. Da zahteva pravico po dostojnem življenju ... Po nekaterih pričevanjih, naj bi tudi grozil, da si bo vzel življenje.
Na kraj so prišli mestni redarji, policija, karabinjerji, osebje službe 118. Prišla sta tudi občinska odbornika Famulari in Treu in vsi skupaj so moškega pomirili ter prepričali, da se je oddaljil od okna. Ali mu bodo tudi pomagali uresničiti željo o dostojnem življenju, pa ni še dano vedeti.