Ko je risal, je bil spet Giulio in ne taboriščnik št. 41840

»Ko sem na januarski predstavitvi knjige Alla gentilezza di chi la raccoglie v Rimu spoznal avtorico Raffaello Cargnelutti, sem takoj pomislil, da druži njenega očeta Giulia, o katerem pripoveduje v knjigi, in pisatelja Borisa Pahorja podobna usoda.« Podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec je ravno zato v deželno dvorano Tessitori na ponedeljkovo predstavitev knjige povabil tudi daleč najbolj poznanega Slovenca iz Trsta, pisatelja Borisa Pahorja.
Giulio Cargnelutti se je rodil leta 1912 v Tolmeču. Ko mu je bilo 32 let, so ga nemški esesovci naložili na vlak in odposlali v nemško koncentracijsko taborišče Buchenwald. Preden bi vlak zapustil postajo mu je čudežno uspelo odvreči kuverto s sporočilom družini, na katero je zapisal »prijaznosti tistega, ki jo bo pobral«. Njegovo sporočilo je prišlo v roke deklici, ki ga je dostavila družini, ki je tako izvedela za njegovo usodo. Knjiga razodeva njegovo življenje v taborišču, ki se srečno konča, saj se Cargnelutti iz taborišča naposled vrne domov.
Tako Cargnelutti kot Pahor sta spoznala vojno in doživela taborišče, se rešila, se vrnila domov in znala odpustiti. Nista se poznala, hodila pa sta dejansko po vzporednih si poteh, je uvodoma povedal Gabrovec. Oba sta bila politična jetnika, »na prsih sva nosila rdeči trikotnik,« je svojo pripoved začel Boris Pahor. »Oba sva morala v lager na prisilno delo, ker sva si prizadevala za svobodno Evropo.« S spominom je preletel življenje v taborišču, v katerem so ljudje hirali zaradi nečloveške lakote in najrazličnejših bolezni – med katerimi je bila najbolj sitna diareja, ki je izčrpavala telo. »Skledica tople juhe, pravzaprav vode s krompirjem za kosilo in košček kruha s koškom margarine pod večer. Včasih pa še tega ni bilo ...« Potožil je, da se je doslej premalo govorilo o taboriščih za politične jetnike in da bi morala Evropa počastiti vse, ki so se postavili proti nacizmu.