VREME
DANES
Sobota, 05 september 2026
Iskanje

Štefkine in Ivankine izpovedi pod hrastom

21. sep. 2016 | 21:14
Dark Theme

»Scenarija nisva imeli. Režiser je rekel – pogovarjajta se in tako sva storili.« Pod hrastom sta se v celovečercu Deklica in drevo srečali legendi slovenskega gledališča in filma Štefka Drolc in Ivanka Mežan ter se kot naročeno leto dni – toliko je namreč trajalo snemanje – pogovarjali o osebnih izkušnjah in pogledih na svet, o razočaranjih, ljubezni in zlomljenih čustvih. Svoje izpovedi sta včeraj delili tudi s tržaško publiko, ki si je v okviru festivala 1000 (o)cchi (Tisoč oči) lahko ogledala film Vlada Škafarja ob prisotnosti njegovih protagonistk.
Z ljubljanskima gostjama se je nocoj v gledališču Miela pred predvajanjem filma pogovarjal tržaški režiser Marko Sosič (s prevajalsko pomočjo Jaruške Majovski). Drolčeva, ki je v tržaškem teatru nastopala od leta 1948 do 1958, se je spominjala, kako so takrat nastopali po malih odrih in dvoranah, ki so bile vedno polne in ljudje so jih vselej sprejemali z ljubeznijo. »Včasih smo v življenju površni in spregledamo stvari, zato se je treba vedno znova naučiti živeti – z bližnjimi, prijatelji in znanci. Približati se moramo sočloveku in mu ponuditi najlepše, se pravi prijaznost, pomoč, naklonjenost in ljubezen seveda,« je povedala. O časih, ki se spreminjajo in življenju, ki nenehno niha, je spregovorila Mežanova: tudi ko se znajdemo pred breznom strahu in netolerance, je treba poiskati svetlo lučko, »saj verjamem, da bo boljše, mora biti.« Pri tem je narava ključnega pomena, saj je naše zavetje in zatočišče, vendar jo moramo čuvati tudi mi. Kar nam pomaga danes živeti je naposled čustvo, ki ga gojimo drug do drugega; v sebi in v odnosu do ljudi, s katerimi živiš, je skrita vsa lepota življenja, je ocenila.
Njunemu glasu se je pridružil tudi tisti velikana tržaške književnosti Borisa Pahorja, ki ga v filmu omenjajo. Da je prišel zaradi Drolčeve in Mežanove, je uvodoma hudomušno zaupal pisatelj, ki se je zaustavil pri uspešnem povojnem ustvarjanju slovenske kulture v Trstu. »Takrat smo postavljali osnove, na katerih smo tudi sami rasli, tako da lahko danes upravičeno konkuriramo z italijanskimi literarnimi – pa ne samo – sosedi.« Pred filmom pa je igralka Lara Komar prebrala še poezijo Elizabeth Barrett Browning, ki je Škafarju ponudila iztočnice o ljubezni in smrti.
Drevi se bo filmski festival 1000 (o)cchi zaključil s slovesno podelitvijo nagrade Anno uno slovenskemu režiserju Vladu Škafarju.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava