Srce so pustili v Afriki

Nanga def! Mangi fi! Pogovori s senegalskimi uličnimi prodajalci, ki mimoidočim ponujajo knjige, vžigalnike, drobne svetilke in pisane zapestnice, se ne morejo začeti brez stiska roke in tipičnega pozdrava ter odgovora (»Kako si? Dobro, hvala«) v jeziku wolof. Med sprehodom po Trstu smo se zadržali z mlajšimi in starejšimi, nasmejanimi in zadržanimi Senegalci, ki so iz rodne Afrike z različnimi prevoznimi sredstvi (pogosto tudi s plovili, ki plujejo z libijske na sicilsko obalo in se v Sredozemlju nemalokrat potopijo) s trebuhom za kruhom prispeli v Evropo – in se znašli v Trstu.
Najmlajši oziroma tisti, ki so pravkar prispeli v Italijo, ne poznajo italijanskega jezika. 25-letni Balla Diop, doma iz Dakarja, svoje blago prodaja v bližini sinagoge. »V Italijo sem prispel pred tremi meseci. Vkrcal sem se v Libiji in preplul Sredozemsko morje.« Najprej je bil v Bariju, potem v Milanu, zdaj je v Trstu. Na vprašanje, kako se preživlja, nam pokaže svoje knjižice in obeske ter pristavi: »Denarja ni veliko, malo jem ...«
V Ul. sv. Frančiška srečamo 33-letnega Mora, ki živi v Trstu že sedem let in dobro govori italijansko. Po rodu je iz vasi Kelle, torej s podeželja na zahodnem delu Senegala. »Pred leti sem študiral v Španiji,« razlaga. Študiral je jezike: v Dakarju francoščino, ki je v Senegalu uradni jezik, na univerzi v Valencii se je nato lotil španščine. Potem se iskanje zaposlitve ni posrečilo in pot ga je ponesla v Trst – kamor marsikdo pride zaradi znancev, sorodnikov in kogarkoli, ki bi rojaku lahko pomagal. »V Trstu sem se zaposlil kot negovalec starejših oseb. To sem delal več let, dobro sem se imel, nato pa se je služba končala. Iščem drugo zaposlitev, a zaenkrat sem našel samo štiriurno popoldansko delo,« pravi prijazni Mor, ki se občasno vrača v Senegal. Tam ima ženo in otroka. »Dokler bo delo, bom v Trstu. Nekega dne pa se bom dokončno vrnil domov,« napoveduje.
Pred nekim predmestnim supermarketom naletimo na prav posebno zgodbo, ki se precej razlikuje od ostalih. Tu ima svojo stalno postojanko eden starejših tržaških Senegalcev: gospod jih ima že 66. V Trstu živi od leta 2003. Doma je iz severne regije Louga, kjer živi njegova soproga z njunimi šestimi otroki (najstarejši ima 22 let). On pa štirinajst let sam služi kruh na ulici v Italiji in denar pošilja domov. »V naši regiji pridelujemo arašide in fižol. Nismo lastniki zemlje, a jo obdelujemo in se s tem (težko) preživljamo. Tudi moji otroci delajo na poljih. Težavo predstavlja suho podnebje. Če dežuje, dobro delamo. Če pa tri mesece ni padavin, se nam zelo slabo piše.« Družino obišče približno vsaki dve leti, več potovanj si ne more privoščiti; čeprav bi si to želel. Na vprašanje, čemu je pri 52 letih zapustil rodni kraj in se napotil v Evropo, kjer se pri svoji starosti ob vsakem vremenu zadržuje s kupci na ulici, odgovori tako: »Ker je bilo tam pretežko. V Senegalu sem iskal službo, a je nisem našel. Zato sem se napotil v Evropo. Tu sem tudi že delal najrazličnejša delca, čistil sem, pospravljal, take stvari. A zdaj sem prestar za to. Mi ne preostaja veliko drugega kot to, kar počenjam. Upam, da se bom nekoč vrnil domov. Ne vem kdaj.«