Italija še vedno brez zakona o mučenju

V prvem členu konvencije Združenih narodov proti mučenju iz leta 1984 je mučenje definirano kot dejanje, ki osebi namenoma prizadene hudo telesno ali duševno bolečino, ali trpljenje, z namenom pridobitve priznanja ali za kaznovanje. Gianfranco Schiavone, predsednik Italijanskega konzorcija solidarnosti ICS iz Trsta, je to definicijo označil za nepopolno in zastarelo: danes se mučenje bolj kot za pridobivanje informacij izvaja predvsem s ciljem izničenja prepričanj, vere posameznika ali skupine ljudi, da bi tako uničili njihovo identiteto.
Poročilo mednarodne nevladne organizacije Amnesty International, ki si neutrudno prizadeva za človekove pravice, za obdobje 2016-17, je v kavarni San Marco predstavila aktivistka Tina Marinari na srečanju z rdečo nitjo ravno v mučenju, na katerem je bila predstavljena tudi knjiga Tortura fuorilegge (Prepovedano mučenje), ki prinaša razmišljanja številnih strokovnjakov, filozofov, politikov in kulturnikov na to temo.
V letu 2016 se je še močneje utrdila nevarna retorika »mi proti njim«, ki jo politiki - začenši z novoizvoljenim predsednikom ZDA - dnevno netijo, da bi pozornost javnosti preusmerili od politično-ekonomskih neuspehov zadnjih let, ugotavljajo pri Amnesty International. To se seveda ne dogaja samo onstran luže: samo pomislimo na izjemno široko paleto evropskih populistov, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo. V Italiji je v tem kontekstu najbolj očiten primer Severna liga: njen prvi mož Matteo Salvini je pred časom klical kar k etničnemu čiščenju. Begunci so naenkrat postali vir vsega zla, razlog za vse naše probleme, vse bolj se širi prepričanje, da so človekove pravice samo za en del človeštva. »Le kako lahko demoniziraš nekoga, ki beži, da bi si rešil življenje, ker pri njem doma, na primer v Siriji in Jemnu, ne obstaja niti en varen kraj, kamor bi se ljudje lahko zatekli,« se sprašuje Tina Marinari. »Stanje v Siriji v preteklem letu je dokaz, da mednarodni skupnosti ni uspelo ukreniti ničesar, kar bi privedlo k umiritvi konflikta, to pa zato, ker je varnostni svet OZN ukleščen v nevarno igro moči, ki preprečuje vsakršen razvoj v smeri miru.«
Amnesty International ugotavlja, da se človekove pravice vse bolj sistematično zapostavljajo v prid nacionalnim interesom, kar se od terorističnih napadov dogaja tudi v Franciji, kjer zaradi izrednih razmer prihaja do konstantnih kršitev pravice do zasebnosti, podobno se dogaja tudi v Veliki Britaniji. Nevladna organizacija opozarja tudi na nevaren porast rasizma in homofobije na Poljskem ter na zaskrbljujoče število zaprtih novinarjev, akademikov in pripadnikov opozicije v Turčiji. Turčija hoče v Evropsko unijo, ta pa se vzdržuje komentiranja njenih nič kaj demokratičnih prijemov, najbrž zaradi sporazuma o beguncih, ki je bil podpisan pred enim letom. Tina Marinari je zatem prišla k naslovni temi srečanja, torej mučenju. To je pojav, ki je v Italiji vse prej kot zanemarljiv. Amnesty International se že od dogodkov med vrhom G8 v Genovi leta 2001 močno zavzema za sprejetje zakona o kaznivem dejanju mučenja, ki ga Italija še nima.