»To ni referendum proti Španiji,
to je referendum za Katalonce«

»Ne bom dovolil, da bi bila enotnost Španije ogrožena,« je pred dvema letoma na obisku v Kataloniji, po simboličnem glasovanju o samostojnosti, dejal španski premier Mariano Rajoy. Da spominja njegovo obnašanje vse več na diktatorskega generala Franca, je v sredo v novinarskem krožku namignil katalonski intelektualec in častni predsednik organizacije Ciemen Aureli Argemì in dodal, da vsakič, ko spregovori, ustvari novega indipendentista. »Škoda, da govori premalo ...«
Katalonska vlada je, kljub ostremu nasprotovanju Madrida, za 1. oktober napovedala nov referendum o neodvisnosti. Kako gledate na to?
Predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont je jasno napovedal, da bo referendum zakonit in da upa, da ga bo tudi Španija priznala za takega. Vztrajamo namreč, da bi s špansko vlado prišlo do dialoga oz. do političnega dogovora, ki pa ga je slednja vsaj doslej apriorno odklanjala.
Katere so potemtakem alternative?
Morda bi se lahko na skupščini zbrali vsi predstavniki, ki so bili izvoljeni v neodvisnih občinah v regiji, in razglasili neodvisnost. Katalonija šteje namreč kar 147 občin, to pomeni nad 5000 izvoljenih, ki povečini podpirajo neodvisnost. Druga varianta pa bi lahko bila ta, da bi se večina v katalonskem parlamentu - to so vse stranke, ki si prizadevajo za neodvisnost - izrekla za neodvisnost.
Zadnji, ki je javno podprl referendum je bil nogometni trener Pep Guardiola. Kakšen je danes odziv družbe, je konsenza dovolj?
Ljudje so s časom ugotovili, da je katalonski statut polomija. Od 2012 zato prirejamo vsako leto ob 11. septembru, to je državnem prazniku v Kataloniji, demonstracije, ki so dosegle celo milijon udeležencev, v državi, kjer je prebivalcev nekaj več kot 7 milijonov. To je ogromno, tako masovna ljudska udeležba je res neobičajna. Ko smo leta 2014 naredili tisti poskus referenduma o samostojnosti, se ga je udeležilo 2,4 milijona ljudi in 88 odstotkov teh je glasovalo za neodvisnost. Mislim, da je podatek dovolj zgovoren.