Aljoša Žerjal, vestni poročevalec slovenskega manjšinskega utripa

Aljoša Žerjal ima za slovensko manjšino v Italiji z več kot stotimi posnetimi filmi isti nenadomestljiv pomen, kot ga ima Mario Magajna na področju fotoreporterstva. Oba namreč veljata za vestna poročevalca in spremljevalca družbenega dogajanja v naši sredi. S to ugotovitvijo so na ponedeljkovem srečanju Društva slovenskih izobražencev počastili umetnikov častitljiv življenjski jubilej.

Septembra je Žerjal slavil svoj devetdeseti rojstni dan in petinšestdeset let amaterskega filmanja. »Nikoli ni bilo tako čudovito kakor lani. Slovenski program Deželnega sedeža Rai za FJk mi je posvetil kar tri televizijske oddaje. Gostili so me v Ljubljani, Divači in številnih drugih krajih,« je z zanj značilnim pridihom ironije povedal škedenjski ustvarjalec. Temeljne mejnike svojega življenja in snemalnega opusa pa je v ponedeljek prepustil izboru kratkometražnih filmov. Kot prvi je bil na vrsti posnetek o pustovanju v rodnem Škednju iz leta 1954. Posamezni kadri so na dan privedli vrsto anekdot in spominov. Na njih se namreč med drugim dobro vidi gostilna Pri belem konjičku, zgodovinsko last družine Žerjal, kjer je v otroških oziroma najstniških letih staršem pomagal kot natakar. Lokal je bil pomembno stičišče zavednih Slovencev, tako da je bil pod stalnim nadzorom fašističnih oblasti, ki so ga leta 1939 celo prisilno zaprle.