Filmsko ustvarjanje ne pozna meja

V filmskem ustvarjanju ni meja. To uspešno dokazujeta Slovenija in Italija, ki si že dolgo prizadevata za odličnost sodelovanja na področju filma. »Prvi koraki segajo v obdobje nekdanje Jugoslavije, po osamosvojitvi pa so se slovensko-italijanske koprodukcije samo še pomnožile,« je včeraj v tržaškem hotelu Savoia potrdila direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar. Pregled dosedanjega sodelovanja in koprodukcij oz. ustvarjanje pogojev za filmsko navezo s FJK so bili osrednja tema srečanja, ki ga je priredil Slovenski filmski center v sodelovanju z GO! 2025 Evropska prestolnica kulture med 35. Tržaškim filmskim festivalom. Za govorniško mizo sta ob njej spregovorila še vodja Filmske komisije FJK Chiara Valenti Omero in direktor Filmskega fonda FJK Paolo Vidali.

Direktorica Bučar je potrdila, da se lahko ponašajo z več kot 40 filmi, v katerih sta bili Slovenija ali Italija večinska koproducenta, še veliko več pa je teh, kjer sta bili državi le manjši koproducentki. »Samo od leta 2016 jih je nastalo 26, se pravi več kot tri celovečerne filme letno, kar postavlja Italijo poleg Hrvaške in Srbije med najboljše partnerice slovenskega filma,« je potrdila.

Med slovenskimi filmi, ki so v zadnjih letih nastali v koprodukciji z Italijo je Bučar omenila Sanremo Miroslava Mandića, Ne pozabi dihati in Nahrani me z besedami Martina Turka, Zgodbe iz kostanjevih gozdov Gregorja Božiča, Ivan in Opazovanje Janeza Burgerja, Zgodovina ljubezni Sonje Prosenc, Jezdeca Dominika Menceja in mnoge dokumentarne filme. Med večinsko italijanskimi filmi, ki so nastali v slovenski koprodukciji, pa je spomnila na Igor in Rosa Katje Colja, Telesce Laure Samani, Moj nečak idiot Mattea Oleotta, Ples z Marijo Ivana Gergoleta in film Midva Giuseppeja Battistona.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.