Kam naj se zateče današnji človek v želji, da bi izoblikoval svojo identiteto? V manjšino. Katerokoli. Kakršnokoli. To je vsaj pot, ki jo Diego Marani – ironično - nakaže junaku svojega najnovejšega literarnega dela L’uomo che voleva essere minoranza (Človek, ki je želel postati manjšina, založba La nave di Teseo, 2022). V romanu oziroma v daljši povesti, kot jo rajši označuje avtor, se brivec Rodolfo poskuša izvleči iz zanj vse bolj zadušljivega objema večine in uveljaviti lastno individualnost. Vendar pa se Rodolfo, brivec srednjih let, ki je vse življenje preživel v globoki italijanski provinci, ne more opreti ne na ustrezno izobrazbo ne na izkušnje, da bi izstopil iz brezizrazne večine. O ironično zasnovani knjigi se je z avtorjem nedavno v tržaški knjigarni Minerva pogovarjal Alessandro Mezzena Lona.
Ne gre za obravnavo manjšinskega vprašanja, s katerim se v Trstu velikokrat ukvarjamo. Uvodna opomba je bila na mestu z dodatno pripombo, da se Diego Marani, ki je v Trstu študiral na (tedanji) visoki šoli za prevajalce in tolmače ter svojo profesionalno pot prehodil v organizmih EU, spozna na manjšinske tematike v tradicionalnem tolmačenju besede. Z drobno knjigo je želel spodbuditi razmišljanje o čutenju in stiskah današnjega ‘malega človeka’, ki se je morda v večini počutil varnejšega in se ni želel izpostavljati ne z izražanjem mnenj ne z drugačnim javnim nastopanjem; obenem pa ga je v večini začelo dušiti, ker se ni mogel osebnostno izraziti. Kaj storiti? Iz večine postati manjšina: najprej Rodolfo poskusi na jezikovnem, nato na verskem in končno na zdravstveno – socialnem področju. Namesto italijanščine Rodolfo začne uporabljati esperanto, nato se odvrne od katoliške vere in želi prestopiti v židovsko in končno hoče postati ... invalid. Vse mu spodleti.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.