Jamarji odprli novo okno nad Timavo

Po dvajsetih letih sistematičnih raziskovanj, kopanja, odnašanja materiala, meritev in popisovanja oziroma po 874 obiskih in spustih so jamarji društva Eugenio Boegan 23. januarja v navpičnem breznu pri Fernetičih, ki so ga poimenovali po Lucianu Filipasu, na globini 302 metrov odprli novo okno in kakih deset metrov pod seboj zagledali reko Timavo.

»Ni pomembno, koliko časa smo delali na tem, pomembni sta vnema in vztrajnost, ki smo ju vložili v raziskovanje, ki je danes odprlo novo pot do vode,« so izjemno odkritje na spletni strani proslavili člani jamarskega društva. Odkritje namreč ni le velik speleološki ali geološki dosežek, pač pa predstavlja pomemben prispevek k poznavanju enega najbolj kompleksnih hidrogeoloških sistemov v Evropi.

Zametki jamarstva in znanstvenega raziskovanja jam na Tržaškem segajo v obdobje sredi 19. stoletja, ko so v gospodarskem razcvetu mesta potrebovali vodo in so jo poiskali v globinah. Prvo okno nad Timavo so na italijanski strani jamarji z avstrijskim raziskovalcem Antonom Lindnerjem odprli leta 1841 v jami Labadnici pri Trebčah (Timava teče tu na globini 329 metrov). Do odkritja drugega je bilo treba čakati kar 158 let, se pravi do leta 1999, ko so člani društva Boegan s Filipasom na čelu na tok Timave naleteli v jami Lazzaro Jerko med Perčedolom in Repnom. Tretje so spet odprli pri Trebčah, in sicer člani društva Società adriatica di speleologia marca 2024 v jami Luftlock (Timava teče tu 300 metrov pod zemljo).

Pred četrtim oknom smo danes. Člani društva Boegan so od leta 2006 svoje raziskave osredotočili zlasti v jami pri železniški postaji pri Fernetičih (nedaleč stran od jame Luftlock), ki jo sicer omenjajo raziskovalci in jamarji že v 18. stoletju in so jo prvič raziskali že leta 1894. Čeprav je bila odprtina na začetku globoka le 8,5 metra, je bila sila zanimiva zaradi nenavadnih pojavov v njem v času močnega deževja, poročajo jamarji. Iz luknje je bilo namreč slišati jasne in razločne zvoke podzemnega vodotoka, močan pa je bil tudi zrak, ki je »dihal« iz nje. V letih so si z večjimi premori sledila dolga, predvsem pa draga izkopavanja in vrtanja, ki so leta 2024 jamarje pripeljala do globine -260 metrov. S pospešenim kopanjem so se jamarji spustili še nižje, do globine -302 metra, kjer jih je pričakalo žuborenje.