»Vuoi che muoro« je stavek, po katerem je pred leti zaslovel Joe Bastianich, večletni sodnik italijanske različice kuharskega šova Masterchef. Do tekmovalcev je bil neusmiljen. Ko mu jed ni bila všeč, so leteli krožniki. Nadobudni kuharji so bili ob njegovih kritikah zaprepadeni. Kljub temu se je Joe s svojim nastopom in prav posebno italijanščino (Newyorčan je sin istrskih ezulov) priljubil številnim gledalcem – najbrž tudi po zaslugi posrečene imitacije, ki mu jo je posvetil Maurizio Crozza. In da njegova priljubljenost ni usahnila niti potem, ko je zapustil televizijsko oddajo, smo se prepričali sinoči v Eatalyju, kjer je Bastianich predstavljal svoja vina.
Kot se za televizijske zvezde spodobi, je v Trst prišel s precejšnjo zamudo. Oblečen v črne kavbojke, črno majico in črno usnjeno jakno, pa s kavbojskim klobukom na glavi, si je najprej vzel čas za novinarje. Odmeril nam je nekaj minut.
Prvi vtis ob srečanju z Bastianichem je, da te sodi. Čeprav novinarji pred seboj nismo imeli krožnikov. Občutek je bil podoben tistemu, ki ga imamo pred pomembnimi izpiti. Z globokim analizirajočim pogledom je sogovornik odgovarjal na vprašanja novinarjev. Intervju se seveda ni mogel začeti drugače kot z vprašanjem, kako pogosto Bastianich prihaja v Trst in Istro ... In prav ob omembi teh dveh krajev, se je Joe omehčal. Njegova navezanost na Istro in Furlanijo - Julijsko krajino, pa čeprav se je rodil in odrasel v ZDA, se je zdela zelo pristna ...
Kaj občutite, ko pridete v te kraje?
Zelo rad se vračam v Trst. Tu so živeli moji nono, nona, tete in strici.
V sedemdesetih in osemdesetih letih smo se vsako poletje, ko smo prišli na počitnice v Italijo, ustavili v Trstu. Dva dni pred počitnicami in še par dni za konec. Vsekakor je današnji Trst popolnoma drugačen od tistega, ki sem ga doživljal takrat. A mesto še vedno obožujem.
S katero jedjo bi povezali vaše spomine na tržaške počitnice?
Z joto. To sem jedel vsak dan. Pa tudi palačink se rad spominjam.
Celoten intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.