Prijava
Renato Kneipp hrani izvod časopisa Il lavoratore di Trieste, ki se je spominjal padlih borcev (FOTODAMJ@N)
Renato Kneipp starejši je padel v Zagraju 28. oktobra 1944 (FOTODAMJ@N)
Pozabljeni tabli stojita ob vhodu v ladjedelnico Svetega Marka v Trstu
Dark Theme
Bilo je konec julija, ko je italijanski minister za šolstvo Giuseppe Valditara obiskal ledolomilec Laura Bassi v lasti Inštituta za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko (OGS), ki je bil privezan v ladjedelnici Svetega Marka. Z rampe ob vhodu so nas usmerili proti pomolu, ko se je na vogalu opuščene stavbe prikazalo spominsko kamnito obeležje. Pozabljeno, zaprašeno.
»Večna slava herojem, padlim za osvoboditev ljudstva,« se glasi italijanski zapis na zgornji, manjši kamniti plošči z devetimi imeni in priimki, ki jo krasi petokraka zvezda. Pod njo je lepo okrašena kamnita plošča, v njenem središču zvezda, v njej pa srp in kladivo. »Večna slava herojem ljudstva,« piše s kovanimi črkami. Med vklesanimi imeni pa tudi »Renato Knaipp«.
»Bil je mlajši brat mojega očeta, zajeli so ga, mučili in umorili v Zagraju. Starša sta mi v njegovo čast dala ime Renato.« Renato Kneipp, sindikalist pri organizaciji CGIL, predsednik Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič in podpredsednik tržaške sekcije Vsedržavne zveze partizanov Italije (VZPI-ANPI), se ni izneveril vrednotam, za katere je njegov stric daroval svoje mlado življenje. Ko smo ga zaprosili, ali bi z nami delil trpko zgodbo komaj 17-letnega mladeniča, je takoj privolil v pogovor, pa čeprav z nelahkim srcem.
Renato Kneipp starejši se je rodil 13. marca 1923 očetu Lucianu in mami Marcellini Svetina. Podatke o njem najdemo na spletni strani Spomeniki prihodnosti, kjer piše, da je mladenič stanoval v Ulici Vergerio, za Senenim trgom. Med partizane je stopil 1. maja 1944, pridružil se je borcem Tržaškega udarnega bataljona.
Mladega borca s partizanskim imenom Comici je okupator zajel pri Kostanjevici na Krasu. Iz podatkov arhiva odbora VZPI-ANPI za Tržaško je razvidno, da so nacisti Renata aretirali med sabotažno akcijo. Z njim je bil tudi Bruno Cosuli, s partizanskim imenom Valandra. Ranjeni borec je zaman streljal na Nemce. Renato, ki bi se lahko rešil, je ostal s poškodovanim tovarišem in tako padel okupatorju v roke. Trnova pot dvojice se je končala v Zagraju v Laškem, kjer je bila pomembna nemška postojanka. Pod mostom čez Sočo je 28. oktobra 1944 padel pod svinčenkami.
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku
