Petek, 29 maj 2020
Iskanje

Koronavirus in brezdomci

Okoli železniške postaje se ljudje v stiski zbirajo tako kot v normalnih okoliščinah, novega virusa se ne boji nihče

Trst |
10. apr. 2020 | 7:33
Dark Theme

V teh tednih, ko mora večji del sveta ostati med štirimi stenami in zaradi epidemije koronavirusa spoštovati omejevalne ukrepe, se s tem problemom bolj malo obremenjujejo brezdomci. Vsaj tisti, ki se v Trstu zadržujejo okoli železniške postaje. Njihovega pustega vsakdana epidemija ni bistveno spremenila. Ne ukvarjajo se z eksistencialnimi vprašanji kot se v teh dneh ljudje, ki imajo streho nad glavo in službo (tisti seveda, ki jo v času koronavirusa še imajo). Kako preživeti čas z otroki, ki so po mesecu karantene že krepko zdolgočaseni in naporni, kako klepetati s prijatelji prek socialnih platform, katerih širok nabor smo pravzaprav spoznali šele v zadnjih tednih, kako posneti šaljive videoposnetke, ki nas v času »klavzure« spravljajo v dobro voljo, so vprašanja, s katerimi si brezdomci ne belijo glave.

Njihova življenja so v času koronavirusa ostala takšna, kot so običajno. Zbirajo se še naprej zunaj, tudi v večjih skupinah, razkužil, s katerim si ljudje s streho nad glavo v teh časih skoraj kompulzivno razkužujemo roke, pa niti nimajo. Edina sprememba je morda to, da si hodijo v Help center na železniški postaji vsak dan merit telesno temperaturo, kar je pogoj za dostop do občinskih socialnih storitev. To jim med 18. in 20. uro merijo medicinske sestre in zdravstveni tehniki zdravstvenega podjetja Asugi. V centru dnevno sprejmejo po 30 oseb, marca, ko je izbruhnila epidemija, so temperaturo dnevno merili tudi 60 osebam.

KO ODLOK O JAVNEM ZBIRANJU NE ŠTEJE

V sredo proti večeru, ko smo se s fotografom odpravili proti Help centru, seveda s primerno zaščitno opremo, smo tam naleteli na pisano druščino ljudi. Med brezdomci je bilo slišati različne jezike. Prevladovali sta bolgarščina in romunščina, sem pa tja se je slišala italijanščina. Ko so si izmerili telesno temperaturo, so se usedli na pločnike, na robnike ali pa začeli klepetati in piti kar stoje. Odlok o prepovedi javnega zbiranja se zdi, da jih ne zanima.

Kako je živeti na ulici v času koronavirusa, smo vprašali moškega, ki se je kar sam približal k nam. 47-letni Kosovec, ime ni pomembno, je rekel, se počuti kot v zaporu. »Zdaj je huje kot v koronejskem zaporu, kjer sem preživel osem mesecev. Pa veste zakaj? Zato ker sem ukradel 20 evrov. Osem mesecev za 20 evrov! Če je to pravično,« je potarnal moški in med pogovorom brez postanka srkal pivo. In nadaljeval: »K sreči imam na Norveškem brata, ki mi vsake toliko časa pošlje nekaj denarja. Danes sem prejel 50 evrov,« je rekel in iz žepa potegnil denarnico, da bi nam pokazal bankovec, ki ga je prejel od brata. Ko smo ga vprašali, če se boji, da bi se okužil z novim koronavirusom, je rekel, da je ta epidemija eno veliko »sranje«. »Boril sem se v vojni za Kosovo. Kaj hočete, da je zame ta epidemija. Ne bojim se ne virusa ne bolezni,« je rekel in pristavil, da pa vseeno pazi, da si večkrat umije roke. Seveda, ko pride do vode.

V klepet je posegel še en brezdomec, ki je bil vse prej kot miren. Alkohol je pri njem naredil svoje. Ni bilo jasno, v kakšnem jeziku bi rad povedal svojo zgodbo. Ko smo mu rekli, da je bolje, če se nam ne približuje preveč, saj je treba upoštevati varnostno razdaljo, smo nekaj metrov stran slišali slovenski glas. »Pojdite stran od tega, z njim ni dobro češenj zobati.« To priporočilo nam je dal 65-letni brezdomec, ki že 20 let živi na tržaških ulicah. Prihaja sicer iz Sežane, kjer je izgubil vse. Dom, družino in prijatelje. Ko smo ga vprašali, če je zanj dobro poskrbljeno, je rekel, da zelo. »Zebe me ne, ker mi v sklopu akcije Emergenza freddo, dajo pokrivala, lačen nisem nikoli, saj dobim tople obroke, ponoči pa spim v zavetišču. Ne pijem alkohola in niti ne kadim, ker je zdravnik rekel, da moje zdravje ni več dobro. Nič mi ne manjka,« je rekel prijeten gospod, ki se ne boji, da bi zbolel za novim koronavirusom. »Od nečesa je pač treba umreti,« je z nasmehom in vdanostjo v usodo dejal brezdomec. Ker so poleg nas stali trije policisti, ki kontrolirajo situacijo na železniški postaji, smo možaka vprašali, če so koga že kdaj opomnili, da ne upošteva navodil o prepovedi zadrževanja na javni površini. »Nikoli. Ja kam pa naj gremo? Doma nimamo, v zavetišče lahko gremo le prespat,« je dejal. Pa se ne bojite, da se okužite med seboj ali preostalo prebivalstvo? »Mah, med seboj že morda, bojazni, da bi okužili koga drugega pa ni, saj se nas ljudje izogibajo kot kuge,« je življenje na cesti opisal 65-letni brezdomec.

UKREP UMIVANJA ROK: KAKO, ČE NIMAMO VODE?

Nedaleč od njega so sedeli štirje mlajši moški. Vsi z zaščitnimi maskami. Ko smo jih vprašali, če so pripravljeni na klepet, so vsi v en glas rekli ja. A takoj smo videli, da je med nami lingvistična ovira. Moški italijanščine ne znajo, mi pa ne bolgarščine. No, potem pa smo videli, da se lahko, čeprav v minimalni meri, sporazumevamo v srbohrvaščini. Izvedeli smo, da ne gre za brezdomce v pravem pomenu besede. Moški so pred tedni zapustili Francijo, kjer so delali. Po uvedbi strogih ukrepov so se z avtom napotili domov. Prispeli so do Fernetičev. Tam pa se je zataknilo. Ustavila jih je policija in jim naložila globo v višini 999 evrov. Nismo točno razumeli zakaj. Ker tega denarja niso imeli, so jim zasegli avtomobil. Štirje kolegi so tako ostali brez avta in denarja. Prišli so do Trsta, kjer že tedne tavajo v prazno. »Nimamo pojma, na koga naj se obrnemo po pomoč. Vi veste, kje je najbližji bolgarski konzulat?,« nas je vprašal najbolj zgovoren moški. Fotograf je hitro pobrskal po telefonu in dobil informacijo, da je najbližji konzulat v Trevisu. Zapisali so si naslov in številko in se nam zahvalili.

In če so bili vsi ti sogovorniki bolj ali manj ravnodušni zaradi novih razmer, tega ni mogoče reči za 40-letno brezdomko, ki smo jo med razmišljanjem zmotili v parku na Trgu Libertà. Ko nas je pogledala, smo imeli vtis, da je zelo osamljena. Kar sama je začela govoriti. Kot da je komaj čakala na ta trenutek. »V Trst sem prišla iz Bazilikate. Življenje dol je postalo neznosno. S starši se nisem razumela, skregala sem se tudi s sestro. Pred letom in pol sem pobrala svoje stvari in šla,« je rekla sogovornica, ki si je usta in nos ščitila s šalom. »Zaščitne maske nimam. Rekli so mi, da je dovolj šal. Pred covidom-19 se na ulici ščitiš pač tako kot moreš. Ko pridem do tekoče vode, si dobro umijem roke. Ampak na cesti je težje skrbeti za osebno higieno,« je rekla sogovornica. Ko smo vprašali, če jo je strah, da bi se okužila, je rekla, da absolutno ne. »Bojim se osamljenosti. Želim si, da bi me nekdo objel,« je s solzami v očeh dejala brezdomka, ki se je malce potolažila, ko smo ji rekli, da je njena želja v teh časih še kako na mestu.

Vrnili smo se nazaj k Help centru, kjer so zdravstveni delavci zaključevali z delom. Ko smo že mislili, da smo tudi mi končali, je k nam pristopil vidno vinjen možak, ki je hotel dodati svoje. 41-letni Romun, ki pet let živi na cesti, pred tem pa je imel službo, nam je v angleščini rekel, naj v članek napišemo, da je koronavirus eno veliko sranje. »Niti malo se ne bojim tega virusa. Ljudem brez strehe nad glavo se ni nič spremenilo. Vsem drugim pa se je svet obrnil na glavo. Morda bo več časa za razmišljanje, tudi o tem, kako najti konkretne rešitve za brezdomce. Vi novinarji mislite, da lahko v eni uri spoznate naše življenje. Z nami bi morali preživeti več časa,« je z zagrenjenim glasom dejal moški. In vsem drugim pomignil, da je čas za večerjo v bližnjem zavetišču.

DODATNA LEŽIŠČA ZA BREZDOMCE

Ker so prav vsi sogovorniki pohvalili javne storitve, ki jih imajo na voljo v teh kriznih razmerah, smo poklicali pristojnega za socialne zadeve v tržaški upravi Carla Grillija. Povedal je, da so v teh kriznih razmerah reorganizirali delo v zavetiščih. Dnevni center v Ul. Udine so spremenili v zatočišče, v katerem je mogoče samo prenočevati. Prespati je mogoče tudi v Ul. Vasari. »V času koronavirusa smo število ležišč tako povečali s 50 na 60. Podaljšali smo tudi projekt Emergenza freddo, ki se bo zaključil konec aprila (namesto konec marca). Po podatkih, ki jih imam, noben brezdomec ne spi na cesti,« je povedal Grilli in dodal, da je predpogoj za dostop do socialnih storitev vsakodnevno merjenje telesne temperature. »Na ta način želimo brezdomce s prvimi znaki obolenj pravočasno izolirati od drugih,« je pojasnil občinski odbornik Grilli.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Za katero prepoved si najbolj želite, da bi jo odpravili?

6. maj. 2020 | 17:24
Prepoved ležanja na plaži
Prepoved prostega prečkanja meje
Prepoved obiska prijateljev
Prepoved skupinskih športov
Prepoved normalnega obratovanja barov in restavracij
Vse sedanje prepovedi so na mestu
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo