Kuharjev in natakarjev preprosto ni

Poletna sezona se začenja, mesto polnijo obiskovalci od vsepovsod, lokali so zvečer in ob koncih tedna polni. Pogoji za dobre posle v gostinstvu torej so, kljub temu pa je slišati klice na pomoč: sodelavcev v strežbi in v kuhinjah je premalo, ponekod jih pravzaprav sploh ni.

Na dramatično pomanjkanje kadra gostinska združenja opozarjajo vsaj od lani. Tudi na družbenih omrežjih lahko dnevno beremo izpovedi lastnikov navadno zelo obiskanih lokalov, ki zaradi kadrovske pustinje razmišljajo, da bi skrajšali urnik obratovanja. Nekateri so restavracije in bare vmes že zaprli.

S težavami pri iskanju sodelavcev se sicer soočajo tudi druge panoge, pogosta težava pa ni zgolj novačenje kakovostnih in izkušenih delavcev, v našem primeru natakarjev, kuharjev in pomočnikov. Zelo težko se namreč najdejo tudi tisti brez izkušenj, ki bi bili pripravljen delati v gostinstvu, sicer paradnemu konju italijanskega turizma.

Iskanje delavcev je že mučno

Pred začetkom turistične sezone sta zaposlitvene oglase kot običajno objavili gostilni Brin na Colu in kriška Bellariva. Alex Vitez, ki skupaj z Alexandrom Sardočem upravlja prvo, pravi, da so pomoč za poletne mesece vendarle našli, čeprav iskanje ni bilo enostavno. »Za poletno delo v kuhinji, kjer bi udeleženci različnih kuharskih tečajev pridobili koristne izkušnje, sta interes med več deset potencialnimi kandidati izrazila le dva,» nam je razložil Vitez. Tudi zaradi pomanjkanja sodelavcev je gostilna zaprta dva dni na teden. Vitez je izpostavil, da so mnogi njegovi znanci kuharji v času pandemije zamenjali službo, za štedilnike pa se nato niso več vrnili, kar je ustvarilo še dodaten manko kadra.

Silva Tretiach iz Bellarive se z družino pri upravljanju gostilne ob morju iz leta v leto sooča z vse večjimi kadrovskimi težavami. »Letos je bilo hujše kot prejšnja leta, ko so ljudje raje prejemali državljanski dohodek ali nadomestilo za brezposelnost, kot da bi se zaposlili,» nam je povedala in ob tem izpostavila, da niso bili redki primeri kandidatov, ki so želeli delali na črno. Na to seveda ni pristala.

»Sezonske delavce je izjemno težko najti. Iskali smo čisto povsod, mladi in starejši pa so nam dejali, da nočejo delati čez vikend in tudi Križ jim je predaleč,» je razložila Tretiach. Po ponovnem odprtju gostilne v času velike noči (Bellariva je odprta le pol leta) pa so vendarle našli pomoč, drugače bi bili primorani zmanjšati število naročil na dan. Zaposlili so Romunko, Afganistanca in Bangladeševca. Ne dvomijo pa, da bodo poleti še potrebovali pomoč. »Sprašujem se, kje so naši mladi,» pravi Silva Tretiach, ki si je doslej prizadevala, da bi zaposlila domačine in predvsem mlade, ki so poleti običajno potrebovali zaslužek na primer za študij. Očitno jih zdaj financirajo starši, menijo v kriški gostilni, kjer pri mladih opažajo spremenjen odnos do dela.

Plače niso največji problem

Kateri pa so razlogi takšnega odpora za delo v gostinstvu? Poleg razširjenih govoric o izkoriščanju, ki nedvomno veljajo za nekatere druge italijanske realnosti, Alex Vitez meni, da ljudem ne ustrezajo urniki: dela se pač zvečer in ob koncih tedna, ko se ljudje radi družijo ob hrani in pijači. »Takšno je pač naše delo,» so si bili enotni vsi naši sogovorniki.

Plače se sicer razlikujejo glede na izkušnje posameznikov in njihove odgovornosti. Vezane so na državno zakonodajo, a so po mnenju Viteza in Tretiach vsekakor dostojne. Zaradi velike ponudbe dela pa so v gostilni Brin že doživeli, da je kandidat za pomivanje posode zahteval 1700 evrov neto plače in dodatnih 10 evrov za vsako naduro. Tega mu seveda niso mogli ponuditi, saj so realni stroški plače za delodajalca še enkrat višji.

Davčni pritisk je prevelik

O visokih stroških je spregovoril tudi Jan Zaccaria, ki skupaj z Mitjo Pertotom vodi lokal Mood za Velikim trgom. Za poletje so našli pomoč, dodatna, šesta zaposlitev bi bila s finančnega vidika prevelik zalogaj. Priznal nam je, da imajo vsi gostinci v zelo obljudenem tržaškem getu velike težave s kadrovanjem.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.