Sreda, 10 avgust 2022
Iskanje

»Kultura bi se morala bolj angažirati za vnovično spletanje vezi«

Pogovor s Paolom Giordanom, pisateljem, fizikom in vodjo festivala Scienza e virgola

Trst |
10. maj. 2022 | 12:12
Dark Theme

Paolo Giordano je najbrž edini italijanski doktor fizike, ki je tudi mednarodno uveljavljen pisatelj. Leta 2008 je, pri 28 letih, s svojim prvencem La solitudine dei numeri primi (Samota praštevil) osvojil številne nagrade, med drugim prestižno nagrado Strega. Sledili so drugi romani, eseji, zbirke kolumn, ki jih redno piše za dnevnik Corriere della Sera. Giordano je tudi umetniški vodja festivala Scienza e virgola (Znanost in vejica), ki se nocoj začenja v gledališču Miela in bo do nedelje ponudil okrogle mize, predstavitve knjig, filmske projekcije, delavnice in degustacije.

Tržaški festival, ki ga vodite, je po obsegu in razpoložljivih finančnih sredstvih sicer majhen, a obiskovalca vabi k razmisleku o velikih temah. Katere bi sami najprej izpostavili?

Če sta bila lani v središču festivala covid-19 in znanstvena resnica, smo se letos osredinili na drugačnost. Ta se zrcali v današnjem uvodnem srečanju in v sobotnem, s katerim se bo festival zaključil (oba bosta v gledališču Miela; op. nov.). Naša gostja bo najprej Daria Bignardi, ki je v svoji knjigi spregovorila o sebi s pomočjo knjig, ki so ji spremenile življenje. Pravzaprav je vsaka knjiga najprej sredstvo, s katerim odkrivamo drugačnost – druge svetove, občutljivosti ... Ob bok smo ji postavili psihiatra Paola Lingiardija, ki pa bo spregovoril o narcisizmu, eni najbolj značilnih bolezni našega časa, ki nas sili v zapiranje vase in občudovanje samega sebe.

V svojih zadnjih dveh knjigah ste se veliko ukvarjali s covidom. V eseju Nel contagio ste opisali svoje strahove in izpostavili, da se najbolj bojite, da bi vse, kar smo doživeli, bilo zaman. Je bilo res?

Sprememb na bolje ni bilo. Sam sem sicer med tistimi, ki jih je invazija konec februarja izredno prizadela: priznam, da sem bil emotivno dobesedno izničen, tudi zato, ker me je vojna presenetila v trenutku, ko sem po dveh letih končno nekoliko svobodneje zadihal. Rabil sem kar nekaj časa, da sem se ponovno sestavil, zato sem najbrž v tem post pandemičnem obdobju (ki sicer post pandemično še ni) manj optimističen kot sem predvideval. Družbena in kulturna srenja sta veliko bolj razdvojeni kot pred pandemijo in mislim, da bi se morala kultura bolj angažirati za vnovično spletanje vezi.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava