Mikuletičevi spomini o življenju v fašističnem taborišču

Zgodba tržaškega odvetnika Fortunata Mikuletiča (1888-1965), ki je bil interniran v fašističnem taborišču Casoli v Abrucih, je bila dolgo časa pozabljena. Pa čeprav je Mikuletič o tem najprej pisal v podlistku v Primorskem dnevniku, nato pa so pri Goriški Mohorjevi družbi posthumno leta 1974 poskrbeli za knjigo njegovih spominov z naslovom Internatitis.

Po petdesetih letih od izida je knjiga po zaslugi zgodovinarja Giuseppeja Lorentinija, ki med drugim skrbi za spletni arhiv taborišča v Casoliju in takratno dogajanje preučuje tudi za svojo doktorsko disertacijo, doživela italijanski prevod Internatite (založba Round Robin). Knjiga je izšla v teh dneh, v petek pa so jo predstavili v Novinarskem krožku v Trstu.

Na zanimivem večeru, pri organizaciji katerega so združili moči številni italijanski in slovenski partnerji, so želeli uokviriti obdobje, v katerem je bil Mikuletič interniran, zato je moderator Štefan Čok dal besedo več strokovnjakom na tem področju. O dogajanju v fašističnih taboriščih se v Sloveniji ni veliko govorilo. »Imamo spomin na velika taborišča, kot sta tista v Gonarsu in na Rabu, ne pa o tistih v srednji in južni Italiji,« je izpostavila zgodovinarka Marta Verginella. Jugoslovanski zgodovinarji niso vztrajali pri tej tematiki, ampak so želeli, da pride do izraza partizanska epopeja. Več desetletij zato niso izšli nobeni spomini iz tega obdobja. To se je spremenilo, ko je v Italiji postajal vedno bolj pomemben dan spomina na žrtve fojb in eksodus in se je uveljavljala naracija Italijanov dobrih ljudi. Takrat so tudi Slovenci začeli preučevati fašistična taborišča, je izpostavila Verginella.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.