Na Opčinah tudi letos svečanost brez Parka miru

»Srečen bi bil, ako bi znal, da more moja kri ohladiti le del gorja, ki ga trpi moj ubogi narod, in če bi vedel, da bo ta moja žrtev le malo koristila trpečemu človeštvu, potem sem živel dovolj! Prepričan pa sem, da mora za temi najtemnejšimi dnevi naše zgodovine zasijati nova zora! Ne žalujte za mano! (...) Saj rad zapuščam ta svet, ki ga je človeška sebičnost naredila tako grdega.«

Te besede so del pisma, ki ga je Simon Kos napisal svojim staršem, preden so ga pripadniki 58. legije italijanske fašistične milice usmrtili na openskem strelišču, skupaj s Pinkom Tomažičem, ki je tudi napisal več poslovilnih pisem s podobno vsebino, Viktorjem Bobkom, Ivanom Ivančičem in Ivanom Vadnalom, potem ko jih je posebno fašistično sodišče obsodilo na smrt na drugem tržaškem procesu.

Njih, ki so bili ustreljeni 16. decembra 1941, pa tudi njihovih štirih tovarišev, ki so bili prav tako obsojeni na smrt in čez noč pomiloščeni na dosmrtno zaporno kazen, in tudi vseh drugih 60 obtožencev na drugem tržaškem procesu, ki so bili obsojeni na skupno 960 let in šest mesecev trpljenja v raznih zaporih, se bodo na pobudo borčevskih organizacij VZPI-ANPI, ANED in ANPPIA spomnili v nedeljo, 17. decembra, ob 15. uri pred spomenikom ob openskem strelišču, s polaganjem vencev, s pesmijo in priložnostnimi besedami. Poleg domačih openskih pevcev združenih moških zborov Tabor in Stane Malič, ki ju vodi David Žerjal, bo kot po tradiciji zapel Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pod taktirko Pie Cah. Spominski svečanosti bo predsedoval član krajevne sekcije partizanskega združenja Luca Gregori, slavnostni govor pa bo imel novinar Marko Marinčič. Kot običajno bo svečanosti prisostvovala delegacija Združenja veteranov italijanske pehotne vojske iz Villorbe pri Trevisu.

V openskem Prosvetnem domu bo nato ob 17. uri koncert Partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki bo tako sklenil celoletno proslavljanje 50. obletnice svojega obstoja.

Spomeniški prostor na Opčinah je Občina Trst pred časom po dolgoletnih prošnjah in zahtevah vendarle ločila od strelišča ter izročila krajevni sekciji partizanskega združenja ključe prostora samega, ki je bil dotlej zaklenjen. Uresničevanje načrta za dokončno ureditev Parka miru, ki ga je pred mnogimi leti izdelal arh. Andrej Križnič, pa se kljub neštetim obljubam ni premaknilo z mrtve točke. Kmalu bo poteklo dvajset let, odkar je tedanji in današnji tržaški župan Roberto Dipiazza s podpisom pristal na predlog vaške srenje iz Boršta, da omogoči ureditev bazovskega šohta pod pogojem, da občina istočasno poskrbi za ureditev openskega Parka miru. Z bazovsko fojbo je bilo čez kakšen mesec vse urejeno, Park miru pa še vedno čaka.