Na Trgu Sveta migrantom pomagajo tudi skavti

»Zalo poredko se zgodi, da lahko mlad človek tako intenzivno doživi nek pojav kot ga tu. Dolgo smo bili prepričani, da se nas migracije ne tičejo, a ni tako: vsakdo lahko pomaga spremeniti ton dialektike.«

Daniele in Tommaso, skavtska voditelja organizacije Agesci iz Cesene, na trg pred tržaško železniško postajo ta teden hodita v družbi 24 skavtov. Nastanjeni so v župnišču pri Svetem Ivanu, na trg se vsak popoldan pripeljejo z avtobusom. In po svojih močeh pomagajo migrantom, ki se dan za dnem oziroma večer za večerom zbirajo na Trgu Sveta, kot so preimenovali Trg Libertà. V torek zvečer se je tu trlo ljudi: ne samo mladih fantov temnih las in nekoliko temnejše kože, temveč tudi veliko prostovoljk in prostovoljcev. Skavtskih rut ni manjkalo: ob skupini iz Cesene so tu bili tudi skavti iz Piemonta.

Prostovoljci, ki želijo zlasti v poletnih mesecih, ko je potreba največja, pomagati migrantom, največkrat niso Tržačani, ve povedati Francesco Cibati, ki je bil leta 2019 med soustanovitelji društva Linea d’ombra. V torek zvečer je bil tudi on na trgu, tako kot Lorena Fornasir, ki je morda najbolj poznani obraz tega društva in je po poklicu psihologinja in psihoterapevtka, ne pa upokojena medicinska sestra, kot se nam je zapisalo v nedeljskem članku. »Dodatno diplomo iz zdravstvene nege pa je pridobila tu na trgu,« se je pošalil Francesco. Na Loreni, njenem možu Gian Andrei Franchiju in še nekaterih vztrajnih ženskah temelji delovanje društva, ki je nastalo z namenom, da pomaga migrantom z balkanske poti.

»Zadnja štiri leta so bila absurdno potovanje z vrhunci in padci,« pravi Francesco. »Položaj se je drastično spremenil: ljudje prihajajo v Trst manj izmučeni, razmere niso tako obupne, kot so bile leta 2019, 2020 – v zadnjem letu tudi na Hrvaškem in v Sloveniji lažje prečkajo mejo. Nepregledno pa se je povečalo število prihodov: leta 2021 smo srečali okrog 4000 ljudi, leta 2022 pa 13.700. To število je lahko strašljivo, a velika večina, 70 % ljudi, je nadaljevala pot. Na tržaški kvesturi je lani zaprosilo za azil okrog 12 ljudi na dan. Po zakonu imajo te osebe pravico do strehe nad glavo, hrane in zdravniške pomoči.«

A se v Trstu to ne dogaja. »Kdor zaprosi za azil, ne dobi strehe nad glavo in gre zato v silos. Tu danes živi okrog 300 ljudi, za večino bi moral poskrbeti javni sistem sprejemanja, a zanje skrbimo mi, jih hranimo in oblačimo – povprečno tri mesece, šele nato dobijo mesto v uradni strukturi. Z velikim številom prihodov postaja položaj vse bolj nevzdržen. Zgodi se, da skuhamo 120 obedov, na trgu pa se v vrsto postavi 200 in več ljudi. Institucije si nočejo prevzeti odgovornosti.«

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.