Neubogljivi že osemdeset let

Clara je pokazala na tablo na knjižni polici anarhističnega krožka v Ulici Bosco. »Pedoni a sinistra« je pisalo, pri čemer je bila črka A obkrožena: »Tista tabla je udarila ob glave marsikaterega fašista. Bilo je avgusta 1970, ko se je na nekdanjem sedežu v Ulici Mazzini pojavila skupina črnih razboritežev in začela vsevprek razbijati. Umberto Tommasini, ki je bil takrat že v letih, je pograbil tablo in začel mlatiti po njih. Še zatič vhodnih vrat se je blokiral, da mulci niso mogli zbežati. Pošteno so jih dobili po glavi.«

Za zgodovinski oris osemdesetih let tržaškega sejanja semena anarhizma je poskrbela Clara Germani, starosta krožka, ki se je njegovemu ustanovitelju Umbertu Tommasiniju približala okoli leta 1968, ko se je kot mladinka na ulicah redno postavljala za svoje pravice. »Vse se je začelo, ko se je ducat tovarišev takoj po drugi svetovni vojni začel zbirati v kavarni v Ulici Battisti. Skupina se je večala, pa so sklenili, da najamejo sedež. Zgodovinski sedež v Ulici Mazzini 11,« je razlagala sogovornica in iz velike mape povlekla nekaj dragocenih letakov iz povojnega obdobja, s katerim so anarhisti takrat ljudi vabili na ulice.

V devetdesetih letih je postal stari sedež za anarhiste pretesen, od njega so se dokončno poslovili leta 2009, ko so sklenili, da kupijo nov prostor, v katerega so se vselili leta 2012.

V Ulici Bosco se člani krožka sestajajo vsak četrtek. Predsednika (po anarhistični logiki) nimajo, vse odločitve sprejmejo skupaj. V dvorani je bilo ob našem obisku ogromno letakov in zastav, med njimi prapor kurdske milice YPG, ki brani Rožavo, organizirano družbo brez države na severovzhodu Sirije, kot je ozemlje imenoval Alessandro.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.