Obiskali smo tržaške mesarje

Cak, bum. Pogovor z mesarjem Igorjem v Kavani prekine zamah noža in oster zvok rezila, ki udari po mesu. Igorjev sodelavec z natančnim udarcem preseka zajca na dvoje, vsako polovico še razreže na kocke. Gospa, ki je poleg zajca naročila še četrt kilograma piščančjih prsi, se razburi: »Moj bog, kako me je strah tega velikanskega mesarskega noža. Saj jem meso, že dvanajst let ga tukaj kupujem, pa vendar me vsakič prizadene, ko vidim mesarja mahati po pultu in sekati zajca na kosce.«

Visoka postava in širok nasmeh mesarja Fulvia Vattovaza, Fufa za prijatelje, sta bila izhodišče ture po tržaških mesnicah, kjer smo spoznavali prehrambene navade mesojedih Tržačanov.

»Več kot trideset let so ljudje meso kupovali v marketih, danes spet zaupajo mesarjem. Naše meso je kvalitetnejše, ustvari se tudi nek osebni odnos med stranko in prodajalcem. Zadeva je prišla še bolj do izraza med lansko ustavitvijo javnega življenja, ko so ljudje zahajali zgolj v lokalne mesnice,« je razložil Fufo, ki v svoji mesnici v Naselju sv. Nazarija pri Proseku opaža, da imajo stranke vse manj časa za pripravo zahtevnejših mesnih receptov, ki predvidevajo večurno kuhanje. »Za dobre vampe potrebuješ vsaj štiri ure, ljudem pa se mudi, zaradi česar imajo raje pripravljene izdelke. Po drugi strani pa so stranke v zadnjih letih začele odkrivati kose mesa, ki so jih prej zanemarjale,« je dodal mesar, ki se navdušuje nad kuharijo in lesarstvom.

»Kljub štiridesetim letom rokovanja z mesom ga še vedno jem vsepovsod. Obseden pa sem s čevapčiči, ki so zame prava merska enota, s katero določim sposobnosti mesarja. Za svoj recept sem naredil nešteto poskusov in mesu vsakič kaj dodal ali odvzel,« je pojasnil Fufo, ki v mesnici lahko že računa naslednika – sina Deana.

Več v jutrišnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.