Ponedeljek, 03 oktober 2022
Iskanje

Obzidani vodni izvir Šturk spet kot nekoč

Vojko Ražem je obnovil dostop do vrelca, kamor so prebivalci Gročane nekoč hodili po vodo

31. jul. 2020 | 6:25
Dark Theme

Vodni viri so bili na kamniti suhi kraški pokrajini še kako dragoceni. Naši predniki so dostop do vode preudarno uredili in zaščitili tako, da bi jo lahko čim bolje koristili. Tovrstna starodavna zgodba se skriva tudi za izvirom Šturk pri vasi Vrhpolje v občini Hrpelje-Kozina, le lučaj stran od slovensko-italijanskega mejnega prehoda Pesek, kjer Kras postopoma prehaja v Tržaški zaliv.

ZAHTEVNEJŠE OD PASTIRSKIH HIŠK

V bližini cerkve sv. Tomaža se ob cesti za hrib Kokoš nahaja obzidani vodni vrelec, kamor so se preden bi v vasi razpolagali s tekočo vodo – predvsem med najhujšo poletno sušo – redno odpravljali vaščani bližnje Gročane. Vas so sredi 50. let prejšnjega stoletja priključili na vodno omrežje, posledično Gročancem ni bilo več treba več kilometrov hoditi do vode. Prebivalci Vrhpolj pa so že prej v glavnem zahajali do drugih točk, saj je vas znana tudi kot kraj »tisočih izvirov.« Šturk je tako več desetletij sameval, načel ga je zob časa.

Pred izginotjem ga je pred nedavnim rešil Vojko Ražem, doma iz Bazovice, ki se že dalj časa posveča obnavljanju kraške suhozidne gradnje in pri uresničevanju tega poslanstva sodeluje tudi s Parkom Škocjanske jame. Novega življenja je vdihnil že približno štiridesetim pastirskim hiškam, vodni izvir pri Vrhpoljah pa je bil tudi zanj nezanemarljiv izziv. »Ogrodje obeh objektov je podobno, vendar je popravilo izvira bolj zahtevno. Hiška tako v dolžino kot v širino meri največ dva metra. Šturk pa je visok 1,90 metra, širok 1,70 metra in dolg kar pet metrov. Zgradili so ga v dveh fazah. Najprej so postavili dva metra dolgo obzidje, potem pa so prizidali še dodatne tri metre,« je pojasnil Ražem ter dodal, da lahko sedaj na streho stopi tudi deset hrustov in se ne bo sesula.

Dela se je lotil s šestnajstletnim vnukom Vanjo, za katerega je – ko je bil ta še petletni otrok – obnovil prvo suhozidno hiško. Dvanajst dni sta osem ur na dan kopala, tolkla, vlekla in vztrajala. Celotni podvig je temeljil na prostovoljni ravni. Kot prvo je bilo treba posekati dvajset metrov visok beli gaber, saj so se njegove korenine tako razrasle, da so skoraj v celoti podrle malo kamnito zgradbo. Zamisel za obnovo se je Ražmu porodila pred dvema letoma, ko si je izvir ogledal z Gročancem Augustom Longom. V to smer so ga nato prepričali še ostali vaščani, ki so pred začetkom del temeljito počistili območje. Kako se je spletlo medvaško sodelovanje so orisali David Petaros, predstavnik vaške skupnosti Gročana, Silvester Sikošek iz Vrhpolj in drugi domačini, ki so nas spremili do kamnitega objekta.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava