Od godbe do plesnega ansambla

Lonjer je bil vedno majhna vas, ki pa je mnogo premogla. Pred časom je izšla knjiga Županovi iz Lonjerja, posvečena trem bratom Čok, vas je v polpretekli zgodovini dala nepozabnega dirigenta Oskarja Kjudra (pravzaprav družino Kjuder, saj je že oče bil godbenik, hčerka Jagoda pa je violinistka in pedagoginja na Glasbeni matici). Če se omejimo na glasbeno področje, tam danes deluje Mešani pevski zbor Tončka Čok, tudi v preteklosti pa je bil ta kraj glasbeno zanimiv in dejaven in to na različnih področjih. Pri tem gre omeniti zlasti leta 1906 ustanovljeno Godbeno društvo Volarič in ansambel Morenas, ki je bil dejaven v letih 1956-1960. Tema dvema sestavoma je dvojezično knjižico v samozaložbi posvetil Dario Lorenzi (Lavrenčič) - Jernetov, sin kapelnika lonjerske godbe Janka Lavrenčiča in nekdanji član ansambla Morenas. Publikacija, v kateri je precej zlasti slikovnega gradiva, se začenja s predstavitvijo godbe in njenega kapelnika Janka Lavrenčiča (1899-1948), ki je sestav vodil po prvi svetovni vojni. Nastanek lonjerskega Godbenega društva Volarič, ki je bilo ustanovljeno leta 1906, sega v čas, ko je skoraj vsaka vas v okolici Trsta že imela svojo godbo (lahko se pri tem doda še marsikateri pevski zbor ter godalni ali tamburaški orkester).

Po potrebi so lonjerskim godcem priskočili na pomoč še godbeniki iz drugih krajev: Ricmanj, Rocola, Trebč, z Vrdele in tudi iz mesta, s katerimi je Janko Lavrenčič takrat sodeloval. To potrjuje tudi na roko napisan seznam brez letnice z dvajsetimi imeni oz. priimki (v nekaterih primerih tudi z družinskimi imeni), na katerem so godbeniki povečini iz Lonjerja, a tudi iz Podlonjerja, Rocola, Rovt, Trsta in z Vrdele.

V krajšem besedilu se med drugim poudarja, kako se je v Lonjerju ob praznikih rado zaplesalo na dvorišču gostilne Pri Županovih in ob zimskih nedeljah na Katinari v plesni dvorani gostilne Pri Gelmotu. Pri tem je objavljen tudi seznam nekaterih skladb, ki so jih izvajali predvsem v obdobju med obema vojnama in med katerimi so tudi take, ki so odkrit odraz takratnega fašističnega režima. Je pa bila godba nepogrešljiv dejavnik še enega vsakoletnega dogodka v Lonjerju in na Katinari: spremljala je namreč procesijo ob prazniku sv. Trojice, ki se je po navadi končala z družabnostjo in svežo kapljico v gostilni Pri Gelmotu. Dario Lorenzi tudi opozarja, kako sta godba in procesija omenjeni v črtici lonjerskega protifašista Stanka Čoka z naslovom Vizija v ječi, ki jo je najti v knjigi Milka Škrapa Uporna mladina, posvečeni narodnemu in protifašističnemu delovanju slovenskih mladinskih društev na Tržaškem v 20. letih prejšnjega stoletja. V njej Čok, ki je bil takrat zaprt v zaporu v kraju Fossombrone, z mislijo potuje v domači kraj, kjer se pripravljajo na velikonočno praznovanje, vstajenjska procesija na Katinari pa postane prispodoba za vstajenje Primorske izpod fašističnega jarma. Poseben prispevek je posvečen kapelniku Janku Lavrenčiču, avtorjevemu očetu. V njem med drugim piše, kako je med prvo svetovno vojno kot 17-letni mladenič prostovoljno odšel v avstro-ogrsko vojsko in to, kot je poudarjeno, zaradi pomanjkanja hrane v njegovi številni družini. V tistem času je že dobro obvladal glasbo in odlično igral trobento, zato so ga vključili v glasbeno skupino nekega polka, ki je bil nato premeščen na soško fronto. Iz pisanja izhaja, da Janku Lavrenčiču ni bilo treba v strelske jarke, ampak je bil z drugimi godbeniki nastanjen v neki votlini v bližini Devina. Ob koncu vojne se je napotil domov, pri čemer je na železniški postaji v Nabrežini naletel na prevrnjene vagone, iz katerih so ljudje pobirali vse, kar se je dalo. Tudi sam je svojo čelado napolnil s fižolom, ki ga je prinesel domov: veselje, da je prišel živ in zdrav domov ter še s fižolom povrhu, pa je skalilo spoznanje, da očeta ni več.

Z lonjersko godbo in družino Lavrenčič pa je povezana druga glasbena zgodba, če se lahko tako izrazimo.

V drugi polovici 50. let prejšnjega stoletja, točneje med leti 1956 in 1960, je namreč v vasi deloval plesni ansambel Morenas, katerega ustanovitelj je bil Renato Lorenzi, Dariov brat oz. Jankov sin, ki je leta 1950 začel obiskovati pouk glasbene teorije. Po opravljenih izpitih je nekaterim vrstnikom predlagal, da bi ustanovili ansambel in jih tako uvedel v glasbo. Nastal je tako ansambel Morenas, v katerem se je zbralo pet navdušencev: poleg bratov Lorenzi, ki sta igrala harmoniko (Renato) in na ton b uglašeno trobento (Dario), so ga sestavljali še Mario Glavina-Uči s tenorskim saksofonom, Rinaldo Ciacchi (Čač) z altovskim saksofonom in Romano Bisca, ki je skrbel za veliki boben oz. tolkala. Glasbila so kupili v trgovini Bardelli v Ul. Milano, začeli so prejemati lekcije proti plačilu in ko so nekoliko napredovali, so prejeli prošnjo športnega društva iz Trebč, da bi igrali na silvestrovanju leta 1955. Od takrat naprej so se nastopi vrstili do konca zime, kot piše v besedilu: »Leta 1956 smo igrali tudi vse zimske nedelje v krožku na Opčinah, nato v Dijaškem domu v Ul. Buonarroti in v Ul. R. Manna (tam je bil svojčas sedež Glasbene matice, op. p.), v dvorani Pri Zlatem jelenu v Gorici za akademski in srednješolski klub, za pust v nekdanji kinodvorani v Škednju, na neki velikonočni ponedeljek pa na prostem v Bazovici. Poleti je bil pogosto ples v Lonjerju. Ob koncu naše glasbene poti so nas počastili še z nekaj nastopi za društvo Società Ginnastica Triestina.«

Delovanje ansambla Morenas je trajalo le nekaj let, zaključilo se je leta 1960. Kratko obdobje, a dovolj, da je eden od njegovih članov Dario Lorenzi zbral gradivo in izdal knjižico, ki je nekakšen majhen spomenik glasbenemu dogajanju v Lonjerju v polpreteklem času, pa tudi spomenik očetu. Publikacija seveda nima velikih pretenzij in je ne moremo postaviti ob bok drugim, strokovno bolj izpopolnjenim študijam, vendar je vseeno drobec v mozaiku krajevne zgodovine, ki jo sestavljajo tudi take zgodbe.