Petek, 26 april 2024
Iskanje

»On misli, da sem jaz teroristka, jaz pa, da je on terorist«

Pogovor z belorusko aktivistko za človekove pravice Olgo Karač, prejemnico Langerjeve nagrade

Trst |
9. mar. 2024 | 12:50
Dark Theme

Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko bo letos slavil 30 let neprekinjenega predsedovanja. Odkar je v letih 2020-21 s pomočjo Rusije po izvolitvi nasilno zatrl proteste, je še bolj neizprosen do svojih nasprotnikov. Ti so, če so še živi, v zaporu ali izgnanstvu.

Novinarka in aktivistka za človekove pravice Olga Karač, direktorica organizacije Naš dom (ta koordinira 23 skupin prostovoljcev v Belorusiji in Ukrajini), se je leta 2020 zatekla v Litvo, saj ji v Minsku zaradi obtožbe terorizma grozi smrtna kazen. Doživela je aretacije, mučenje, grožnje s smrtjo. Prejšnji teden so ji v Sterzingu in Bocnu podelili nagrado, posvečeno politiku in mirovniku Alexandru Langerju. Na sinočnjem večeru v gledališču Miela, v organizaciji Fundacije Langer in društva Articolo 21 (v sklopu festivala Euromediterranea), se je, preden bi šla na oder, pogovorila z novinarji.

»Z Lukašenkom si nisva všeč. On misli, da sem jaz teroristka, jaz pa, da je on terorist,« je začela pogovor in kot primer tega, kaj je Belorusija, omenila, da je tam po zakonu le eni osebi dovoljeno uporabiti naziv »predsednik«. Za vodje društev, fundacij in upravnih odborov je to prepovedano. »V Italiji sem v teh dneh srečala veliko predsednikov,» se je nasmehnila.

»V Belorusiji nimamo neodvisnih medijev, neodvisnega parlamenta, sodstva, tožilstva, sindikatov,» je bila jasna. V državi je ozračje »zastrupljeno«: varnostna služba KGB (tam še vedno nosi to ime) spodbuja tudi sistem neformalnega vohunjenja, po katerem ljudje izdajajo lastne sorodnike. »Moja prijateljica, aktivistka za človekove pravice, je prebila osem mesecev v zaporu, nato pa odkrila, da sta jo zatožila oče in brat.«

Na vprašanje, ali ta sistem spominja na stalinizem, je odgovorila pritrdilno, »pri čemer je KGB povečal svojo sposobnost mučenja in manipuliranja«. Poleg tega ljudje za časa Stalina niso vedeli, kaj se dogaja sosedu, medtem ko informacije danes hitro krožijo, kar veča pritisk. »Ko je bil moj sin Svetoslav star en mesec, so zagrozili, da mi ga bodo odvzeli,» je zaupala.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava