»Po 100 letih se država še ni otresla fašističnih in neofašističnih vplivov«

Na policah knjigarn se je pred nekaj tedni pojavila nova knjiga dopisnika dnevnika La Repubblica Paola Berizzija Il libro segreto di Forza Nuova. O knjigi, ki ponuja celovito in poglobljeno rekonstrukcijo tridesetletne zgodovine stranke Forza Nuova (FN), ki velja za najdlje delujočo neofašistično stranko v Italiji, je avtor spregovoril v torek v gledališču Miela na povabilo organizacij Articolo 21, VZPI-ANPI, Odbora 25. aprila, Novinarske zbornice in novinarskega sindikata Assostampa. Neofašističnim dinamikam na državnih tleh in širše evropski oz. svetovni ravni se posveča že leta in zaradi neofašističnih groženj od 1. februarja 2019 živi pod policijsko zaščito.

Njegovo pisanje temelji na preverjenih virih, objavljenem in še neobjavljenem gradivu, pričevanjih nekdanjih aktivistov in voditeljev stranke ter ponuja sliko politike, religije, poslovnega sveta, rasistične propagande in niza nasilnih dejanj, ki so dosegla vrhunec 9. oktobra 2021 z napadom na državni sedež sindikata CGIL v Rimu, za kar je bil voditelj FN Roberto Fiore tudi obsojen. Takoj po izidu knjige je Fiore poskušal preprečiti njeno širjenje ter zahteval takojšen umik iz knjigarn zaradi obrekovanja.

Zakaj je navidez obrobni stranki, ki na volitvah ne doseže odstotka glasov, posvetil kar 300 strani, je zanimalo novinarja Diega D’Amelia, ki se je z njimi pogovarjal. »Forza Nuova je stranka, ki ima svojo strukturo, hierarhijo in jo že 30 let vodi vedno ista oseba - Roberto Fiore. Ustanovljena je bila leta 1997, ne v Italiji, ampak v Londonu, kamor sta se zatekla neofašistična skrajneža Fiore in Massimo Morsello, ki sta bila pravnomočno obsojena zaradi sodelovanja v neofašističnem bombnem napadu v Bologni,« je pojasnil Berizzi.

Fašistov pa ne gre tehtati ali šteti, je prepričan. »Če tako počnemo, smo že storili napako, saj smo zapadli v površnost. O fašistih je treba govoriti ne glede na to, koliko jih je. Treba je govoriti, ker je država, ki je nastala iz antifašizma in odpora, danes anomalija, ker se 100 let pozneje še ni otresla fašističnih, postfašističnih in neofašističnih vplivov: postfašistično stranko imamo celo na vladi. V Evropi smo edina demokracija, kjer vlada stranka, ki v svojem simbolu ohranja plamen, tisti, ki gori na grobu Benita Mussolinija v Predappiu.«