Po poteh pribežnikov

Majice, hlače, jope in druge smeti, ki jih migranti zapuščajo ob robu gozdnih poti v dolini Glinščice in drugih gozdovih na območju dolinske občine, sploh niso novost. Tudi ob cestah se marsikaj najde, saj se iz gozda balkanska pot konča prav s prihodom v mesto. Od meje do t.i. trga sveta – tako so migranti in prostovoljci, ki na njem delajo, preimenovali Trg Libertà – ali sprejemnih središč pa se verjetno marsikaj dogaja.

Včeraj, na praznični dan, v dopoldanskih urah ni bilo videti pribežnikov po dolinskih cestah, kamor smo se napotili v iskanju njihovih sledov. Nihče ni čakal na mestni avtobus, ki bi se verjetno ne ustavil, v Boljuncu ali Prebenegu. Nikogar ni bilo, ki bi nam lahko povedal svojo zgodbo. Dovolj zgovorni pa so bili ostanki, ki so jih zapustili prav ob robu gozda, na avtobusnih postajah in na cestah. To niso le obleke in spalne vreče. Več je izkaznic, zdravil, pretrganih potnih listov in listkov s sporočili. Vsak papir glasno govori o zahtevnem potovanju, ki ga imajo za sabo. Za nekatere traja le nekaj dni, drugi pa do Italije potujejo več let. Tu zelo verjetno sledijo točno zastavljenim, a nikjer zapisanim, pravilom, ki jim jih nekdo, morda kak spremljevalec ali tihotapec, posreduje pred prihodom. V gozdu ali v vozilih, s katerimi prečkajo mejo, se preoblečejo in uredijo in kjer je to mogoče, se umijejo. Pred uradnim vstopom v zahodno Evropo pustijo za sabo vse, kar bi jih lahko povezalo s potjo, ki so jo do tu prehodili. Vsak podatek lahko namreč bremeni posameznika, ki želi v Italiji ali v drugi državi vzhodne Evrope zaprositi za azil.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.