»Politika mora izbirati, ampak mora znati tudi pooblaščati«

Konec meseca položaj generalnega direktorja konzorcija Tal in predsednika družbe Siot, ki upravljata naftovod od Trsta do Ingolstadta in s tekočimi gorivi oskrbujeta osem rafinerij v Nemčiji, Avstriji in na Češkem, zapušča Alessio Lilli. Nasledil ga bo Alessandro Gorla. Z dolgoletnim prvim možem naftnega konzorcija smo pred koncem mandata spregovorili o doseženih rezultatih, o smradu po nafti in pretresih v tržaški luki.

Kako bi opisali vaših deset let delovanja v Trstu?

Če bi jih moral povzeti z eno besedo, bi rekel, da je bilo to obdobje zelo intenzivno. Dodal bi tudi, da je minilo hitro.

Odnosi z lokalnim prebivalstvom, ki se že leta pritožuje zaradi smrada iz naftnih rezervoarjev, pa niso bili idilični. Če bi čas lahko zavrteli nazaj, bi kaj popravili?

Naj najprej povem, da je bila dejavnost Siota pred desetimi leti, ko sem nastopil mandat, skoraj nevidna. Moj občutek je bil, da se je družba zavestno odločila za taktiko neopaznosti. V dogovoru z delničarji smo nato spremenili strategijo in leta 2017 lansirali vrsto pobud, s katerimi smo želeli svojo dejavnost predstaviti širši javnosti. Vzpostavili smo stik z javnimi ustanovami in občani. Čeprav osebno menim, da ni prav zaobiti institucij, bi morda morali bolj vztrajati pri neposrednem odnosu z občani. Dialog med tremi subjekti se je na koncu izkazal za kompleksnega. Pri vsem tem pa ni pomagala niti polarizacija družbe.

Kaj menite s tem?

V zadnjih letih se je vse polariziralo, tudi javno mnenje. Dialog med različnimi stališči je izginil, na enem bregu so tisti, ki so za, na drugem pa tisti, ki so proti. Nekdo trdi, da je resničnost taka, drugi pa, da je drugačna. Nihče se ne vpraša, če je resnica nekje vmes.

Smrad je vendarle objektivna in ne subjektivna realnost.

To vsekakor drži. Kar se vonjav tiče, je bilo vedno rečeno, da teh ni mogoče odpraviti. Lahko pa se omejijo. In v zadnjih letih smo naredili veliko za zmanjšanje smradu. Po mojem je meritveni sistem agencije Arpa, ki omogoča vsakemu, da se na kaj pritoži, napačen. Vsakdo gre lahko na spletno stran Arpe in napiše, da bodo prihodnjega denimo 4. avgusta neprijetne vonjave. Pripombo spletna stran zabeleži, čeprav to nima nič skupnega z objektivnim sistemom meritev.

Pred dnevi je tržaško luko stresel kadrovski potres, ko je novi izredni komisar Antonio Gurrieri razrešil generalnega sekretarja Vittoria Torbianellija. Ste bili presenečeni?

Zelo. Česa takega nisem pričakoval.

Bi politika morala ostati zunaj takšnih mahinacij?

Ne, to ni mogoče. Logično je, da politika izbira prve može pristanišč, saj so ta javni vir in jih zato mora upravljati politika. A prav bi bilo, da ima predsednik proste roke in sam izbere svoje sodelavce. Ne razumem, zakaj v javnem podjetju, če tako obravnavamo pristanišče, ne bi smela veljati enaka pravila kot v zasebnem, v katerem delničarji izberejo izvršnega direktorja, ki mora uresničiti zastavljene cilje. Po mojem si mora ta sam sestaviti ekipo, s katero bo uresničeval cilje.

Bi lahko tržaško pristanišče postalo v bodoče talec politike?

Odvisno od tega, kako bo novi predsednik izvajal delo. Če bo ta domov prinašal rezultate, ki jih od njega pričakuje politika, potem bo predsednik svoboden. V nasprotnem primeru bo delničar, v tem primeru politika, bolj prisoten.

Ko je bil Zeno D’Agostino predsednik, je bilo tržaško pristanišče neodvisno od politike. On je revolucioniral pristanišče in presegel zastavljene cilje. Ponavljam, politika mora izbirati, ampak mora znati tudi pooblaščati.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.