Pot Davida Josepha v Devin

Začenjamo z objavljanjem rubrike Devinski mozaik, v kateri bo naša sodelavka Johanna Kerschbaumer predstavljala življenjske zgodbe dijakinj in dijakov Jadranskega zavoda združenega sveta v Devinu. Med njimi je od letošnjega šolskega leta tudi 17-letna dijakinja s Proseka. Njen prvi sogovornik je bil Nigerijec David Joseph, ki je v devinski zavod prišel po dolgem potovanju preko Sahare in libijskih zaporov ...

Med pogovorom z Davidom sem se spraševala, kaj je bilo najslabše, kar se je pripetilo meni: mogoče je bil to zlomljen gleženj, slaba ocena ali kaj podobnega; toda to ni niti drobec tega, kar je doživel David.

David Joseph se je rodil v mestecu v vzhodni Nigeriji, imenovanem Aba. Otroštvo je preživel zelo brezskrbno in svobodno: veliko igranja, številni prijatelji in pustolovščine; spominja se ga z veseljem. Ko je bil star trinajst let, se je odločil, da bi si rad izboljšal življenjske razmere, zato je odšel v Slonokoščeno obalo. Tam je živel pri človeku, ki mu je ponudil delo. Njegov delodajalec ga je kmalu začel zlorabljati. Po dveh letih se je vendar odločil, da bo zbežal. Zelo zahtevne in skoraj ekstremne odločitve so značilne za Davida: večkrat je v svojem življenju drzno izbral samosvojo pot.

Iz Slonokoščene obale je David čez Burkino Faso odpotoval vse do države Niger. Tam je preživel dva tedna in se odločil, da bo njegov cilj Evropa. Ni imel denarja, zato je plačal prevoz s telefonom. Iz Nigra je začel pot proti Libiji, zato je moral prepotovati Saharo. V Sahari je preživel 15 dni: imel je 25 litrov vode za celotno potovanje in ponoči je spal zakopan v pesku, ker je bilo izredno hladno. Prvo libijsko mesto, ki ga je obiskal David, je bil Gatron. To je prvo mesto po Sahari, zaradi česar je to skupna točka za številne migrante, ki stremijo po Evropi. Potovanje je nadaljeval skozi mesti Sebha in Benuali. V Benualiju ga je njegov tihotapec prodal nekemu zaporu. V zaporu je doživel najtrše trenutke. S pomočjo nekega sovrstnika v ječi so ga iz nje rešili. V Tripoliju so ga zaprli v Grigarasu, v mestni četrti, ki jo je Gadafi namenil prav migrantom. Libijci smatrajo migrante za manjvredne, zato jih večkrat zlorabljajo in jim grozijo; zanje so ti ljudje večinoma sredstvo za zaslužek. Ko je prišel na libijsko obalo, pa ni imel nikakršnih sredstev za plačilo prevoza v Italijo. Zato so ga spet zaprli v ječo. Neki bogatejši tihotapec, ki je iskal nove sodelavce, ga je sprejel: zanj je delal, dokler ni nabral dovolj denarja za plovbo proti Italiji.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.